V filozofiji obstaja večen problem začenjanja: začeti pri konkretnem ali abstraktnem, pri partikularnem ali univerzalnem, pri individuumu ali družbi? Iz tega vprašanja v politični teoriji sledijo ogromne razlike: svoboden individuum na eni strani in družbeno determiniran subjekt na drugi. Desnica vs. levica v skrajno banalni konsekvenci. Jeremy Bentham začenja svoj Fragment o vladavini, ki je nedavno izšel pri Krtini, povsem drugače, manj teoretsko in veliko bolj pragmatično. Ne začenja z lastnim sistemom ali veliko teorijo, pač pa z nekim arogantnim pravnikom, ki - vsaj tako pravi Bentham - trosi naokoli nevarne bedarije o pravni in politični teoriji.

Bentham celoten predgovor, ki je najbolj obsežno poglavje knjige, posveti razlagi vzroka in namere lastnega teksta. Zmotil ga je namreč neki pravnik, ki v svojem razlaganju angleške ustave in zakonov meša funkcijo demonstracije s funkcijo kritike. Kar pa je nevarno: ta pravnik postaja vedno bolj popularen in upoštevanja vreden, ob tem pa tudi opravlja izobraževalno funkcijo predavatelja - skratka, njegove zmedene in konservativne misli imajo družbene in politične učinke, te pa je treba zatreti. »Če si predstavljamo«, pravi Bentham, »da kak avtor, še zlasti kak slaven avtor je in sam sebe priznava - kolikor lahko v takem primeru pričakujemo - za odločnega in vztrajnega sovražnika takega prizadevanja« - izboljšanja zakonov namreč - »kaj bi lahko rekli o njem? Rekli bi lahko, da so interesi preobrazbe in z njimi blaginja človeštva neločljivo povezani s propadom njegovih del ali vsaj večine ugleda in vpliva, ki so si ju ta dela iz kakršnega razloga morda pridobila«.

Problema pri tem ne zreducira zgolj na zmoto tega našega pravnika, ampak na dejansko učinkovanje fikcije. Če pustimo ontološko vprašanje fikcij ob strani, kar sicer v spremni besedi v navezavi na druge Benthamove tekste razvije Gregor Kroupa, je izhodišče problema za Benthama v sedanjosti, v trenutnem stanju, toda ne le političnega učinkovanja teksta kritiziranega pravnika, pač pa tudi vsebinsko gledano, torej znotraj teorije, nekoliko poenostavljeno rečeno. V tem primeru je treba torej znotraj politične teorije odpraviti preteklost in osvoboditi sedanjost. Tu vstopi problem izvorne oziroma družbene pogodbe. Mit o nekem dejanskem konsenzu skupka ljudi ni problematičen le faktično, pač pa tudi teoretsko: zakaj bi fikcija ali pa tudi fakt nekje daleč v preteklosti imela kakršno koli zavezujočost za nas, tu in danes? Za našega kritiziranega pravnika to vprašanje ne pride v poštev, izvorna preteklost določa sedanjost, zato zakonov ne smemo spreminjati. Za Benthama pa je to vprašanje ključno, zanj družbena pogodba nima veljave ravno zaradi njene izvornosti oziroma večne preteklosti - če spremenimo izhodišče in preteklost zamenjamo s prihodnostjo, nas v tem oziru nič ne zavezuje. Zato v skrajni konsekvenci pristane na v sedanjosti utemeljeno tavtološko definicijo oblasti kot zmožnosti dajanja zakonov, pri čemer slednje vzvratno definira vrhovno avtoriteto, torej oblast. Rečeno drugače, politična oblast preprosto je, obstaja v sedanjosti: kralj je kralj, ker je kralj.

Vseeno pa Bentham tu ne zapade v neki determinizem obstoječega in kljub temu da zagovarja neomejeno moč vrhovne avtoritete oziroma monarha, ni konformist. Oblast ne temelji na izvorni pogodbi, temveč na navadi poslušnosti. Slednje Bentham definira kot skupek dejanj, ki izražajo voljo vladajočega. Pri tem je neobičajno to, da Bentham koncept navade umesti v sedanjost in ji pripiše zmožnost upora. Stopnja poslušnosti ni nikoli popolna in vladajoča avtoriteta ni nič absolutnega, njeni samoutemeljenosti navkljub. Obstaja namreč neki globlji princip, ki spodjeda oblast, ki jo delegitimira in ki jo lahko dejansko spodnese. Gre namreč za utilitaristično načelo koristnosti. Vrhovna avtoriteta je tako absolutna ali neomejena le v političnem smislu, toda politika pade, ko pade njena koristnost. Upor ni iz tega vidika nikoli političen, pač pa antipolitičen.

Toda na tej točki, torej na točki upora, naredi Bentham nekaj podobnega, kot sam očita tistemu problematičnemu pravniku - naredi neko nepojasnjeno digresijo. Bentham tako določi utilitaristično legitimnost upora: »Lahko rečemo, da je vsakomur tako zaradi dolžnosti kakor interesa dovoljeno (če ni celo obvezno) poseči po ukrepih odpora tedaj in šele tedaj, ko se mu po njegovem najboljšem izračunu zdijo verjetne škodljive posledice upora (če govorimo o skupnosti na splošno) manjše od verjetnih škodljivih posledic podreditve. To je torej zanj in za vsakega človeka posebej odločilni trenutek za upor.« Kako prepoznamo ta trenutek, smo tega sploh sposobni? Vsak posameznik ima svoje »lastno notranje prepričanje, da je tehtnica koristnosti na strani upora«. Toda tisti, ki bi nam lahko pokazal skupni znak upora, »bi moral biti več kot prerok«, pravi Bentham. Vseeno pa v nadaljevanju išče ta skupni znak in se zateče k problematičnemu pojmu konvencije, ki je tako mitičen kot sama izvorna družbena pogodba.

Jedro problema je v domnevni univerzalnosti načela koristnosti ali sreče, kakor ga tudi poimenuje Bentham. Konvencija ni koncept, pač pa mito-poetska beseda, ki zastopa univerzalnost. Toda po kakšni nujnosti se koristi med ljudmi skladajo? Že sadizem in mazohizem sta popolnoma nezdružljiva, čeprav imata na videz kompatibilni koristi in povsem maksimizirano srečo. Koristi, ugodje in sreča niso preproste kvantitativne kategorije, s katerimi se da opravljati najbolj osnovne matematične operacije tipa 1 + 1 = 2. Ravno to je fikcija, proti kateri se Bentham tako vztrajno bori, zato se je treba na tej poti k uporništvu še bolj pragmatično lotiti same fikcije načela koristnosti, fiktivnega jedra utilitarizma.