Krščanska humanistična založba KUD Logos se je namenila prevesti dela hrvaško-avstrijskega duhovnika in teoretika Ivana Illicha. Dejaven je bil v sedemdesetih letih; takrat je tudi napisal večino svojih del. V njih večinoma kritizira moderne institucije, češ da so se izrodile in namesto prvotnemu namenu služijo kvečjemu samim sebi ali pa ohranitvi obstoječih razmer. V isti knjigi sta tako lani izšla prevoda knjige Medicinska Nemeza, ki je uperjena proti medicini, in tokrat recenziranega dela Razšolanje družbe, ki si za tarčo kritike vzame izobraževalni sistem. Knjiga Deschooling Society je sicer izšla leta 1971, prevedla pa jo je Helena Marko.

Illich na podlagi protidejstvenih argumentov brez pretiranega oklevanja zagovarja ukinitev obstoječega šolstva. Obsoditi tovrstne predrzne in širokopotezne pozive je prelahko, zato bo strategija pričujoče recenzije njegove argumente vzeti karseda resno. V avtorjevem argumentacijskem arzenalu je mogoče razpoznati tri pomembne poante. Prvič, šola povečuje socialne neenakosti otrok in je zato škodljiva. Drugič, država si neupravičeno jemlje avtoriteto nad učno snovjo, ki je zato uravnana z zahtevami potrošniške družbe, učenci pa so prikrajšani za tisto znanje, ki bi jim dejansko koristilo. In tretjič, ukinitev šolstva je podaljšek razsvetljenskega projekta sekularizacije. Sledi podrobnejša razdelava teh poant.

Avtor se v svojem opusu ukvarja z institucijami in možnostjo njihovega preoblikovanja. Po Illichu se vse institucije nahajajo nekje na spektru med »konvivialnimi« na eni in »manipulativnimi« institucijami na drugi strani. Aristotelsko rečeno, konvivialne institucije temeljijo na práxis oziroma delovanju – katerega smoter je ono samo –, manipulativne pa na poíesis oziroma ustvarjanju – katerega smoter je v nečem zunanjem, v nekem izdelku. Manipulativne institucije so tiste, ki so nujne za življenje, obenem pa ne ponujajo alternative – mednje Illich seveda prišteva šolo. S tem ko manipulativne institucije posameznike silijo v odvisnost od njih, preprečujejo bivanje v konvivialni oziroma sožitni družbi.

Ker šola ne more izravnati socialnih neenakosti, temveč jih le še povečuje, je po Illichu strukturno zgrešena in zato nepopravljiva. To ponazori z navedbo izsledkov empiričnih raziskav iz tako kapitalističnih kot socialističnih držav. Šolskemu sistemu res nikoli ni uspelo popolnoma uresničiti socialno izravnalne funkcije. Jasno pa je tudi, da spodbujanje pametnejših učencev in zasramovanje tistih s slabšim uspehom povzroči dodatno razslojevanje. V tem smislu je Illicheva diagnoza točna. Šolanje je obvezno in hkrati deluje antiegalitarno, zato Illich šoli pripiše podobno vlogo, kot ji jo je prisodil Althusser leta 1970, eno leto pred Illichem – čeprav ni videti, da bi bil Illich z njim seznanjen –, namreč vlogo ideološkega aparata države. Šola služi utrjevanju obstoječih razmer. Oziroma, kot pravi sam, je »šolski pouk rezerviran za tiste, ki se znajo na vsakem koraku učenja prilagoditi predhodno odobrenim ukrepom družbenega nadzora«.

Toda med teoretikoma obstaja pomembna razlika, in sicer v pojmovanju človeške narave. Althusser kot antihumanist obstoj česa takega, kot je »človeška narava«, zavrača, Illich pa iz vere v temeljno človekovo radovednost črpa upanje, da se bodo učenci spontano želeli učiti tudi v razšolani družbi. Illich problem vidi v tem, da si šolski sistem jemlje pravico presojati, kaj naj se učenci naučijo v šolah in česa ne. Če parafraziramo Hayeka, je šola usodno domišljava. Po njegovem naj bi učenci sami najbolje vedeli, kaj bi se radi naučili in kaj je zanje nepotrebno, šola pa to kvečjemu zatira. Namesto šole Illich zato predlaga alternativen sistem izobraževalnih omrežij. Ta bi posameznikom omogočala, da eden drugemu nudijo poučevanje raznovrstnih vednosti in veščin, po lastnih željah in zmogljivostih vsakega posameznika. Recimo, posameznica bi nekomu nudila učne ure kvačkanja, sama pa bi se učila reševanja diferencialnih enačb.

Učitelj po Illichu v svoji osebi združuje sodnika, ideologa in zdravnika. Pod njegovim očesom se več vrednostnih razredov sesuje v enega: morala, zakonitost in osebna vrednost učenca prisilno sovpadejo. Poleg tega je tako kot preštevilni teoretiki izobraževanja prepričan, da je učiteljeva avtoriteta nekaj neupravičenega in nasilnega. Tu nastopita predvsem dve težavi. Prva je, kot je opazil Wilhelm von Humboldt, da učitelj brez avtoritete postane preveč podoben otrokom, ti pa zato nimajo odraslega vzornika in s tem želje, da bi se učili in tako odrasli. Druga težava pa je, da sicer empirično drži, da šola v svoje učne načrte uvaja principe tržne ekonomije, a velja tudi nasprotno: prav zaradi svoje konservativnosti je javno šolstvo tudi pomemben ščit pred popolno komercializacijo izobraževanja. Togost učnega načrta in učiteljeve avtoritete preprečuje, da bi se učna snov fleksibilizirala in se z danes na jutri prilagajala tržnim trendom.

Šola nas ne samo uči – pove nam tudi, kaj se je sploh mogoče naučiti. Brez te druge komponente pa je težko videti, kako naj bi interes učencev v razšolani družbi presegal njihove neposredne okoliščine, v katerih se je treba predvsem znajti, ne pa jih dojemati s kritične distance. Razšolanje družbe je potemtakem v enaki meri razdružbljenje šole oziroma pomeni njeno pozasebljenje. Čeprav je Illich v delu After Deschooling, What?, objavljenem dve leti kasneje, ostro nasprotoval privatizaciji šolstva, pa je težko videti, kako bi se razšolanje v praksi razlikovalo prav od tega rezultata. Tudi če izobraževalne ustanove ne bi bile v lasti zasebnikov, bi se sámo izobraževanje umaknilo v zasebno sfero. Illich namesto odgovora tu ponudi le vero v človekovo neomajno znatiželjnost, v tem pa lahko ponovno vidimo sprego humanizma in liberalizma.

Največji nasprotnik humanistov so številke. Razumljivo je, da Illich toži nad kvantifikacijo institucionaliziranih vrednot, saj to pomeni izvajanje nasilja nad njimi. Ne vpraša pa se, kako naj bi se v razšolani družbi te vrednote branile pred tiranijo številk. Zasebni ponudniki izobraževalnih storitev, ki jim ni tlakovan privilegiran dostop do »potrošnikov«, morajo v medsebojni konkurenci toliko bolj tekmovati. Merilo za to, kje bi se posameznica v razšolani družbi učila izbrane veščine, bi bila privlačnost ponudnika. Zato razšolanje ne pomeni dviga splošne kakovosti izobrazbe, temveč prej še izrazitejši fetišizem kvantitativnih metrik.

Illich sicer že uvodoma po mizi useka z naslednjo tezo: »Šola je postala svetovna religija moderniziranega proletariata in revnim v tehnološki dobi daje prazne obljube o odrešitvi.« Tako kot so ZDA v 18. stoletju zavrnile monopolno vladavino ene cerkve, je treba zdaj odpraviti avtoriteto privilegiranega vira vednosti: šole. Ker je avtoriteta institucij sekularizirana verzija božje avtoritete, postulira Illich, je naša dolžnost, da se ji upremo. Človek sam, in ne transcendentna avtoriteta, naj določa vsebino poučevanja. Toda s takšnim pojmovanjem razsvetljenstva Illich tvega, da tudi razum izgubi vrhovni status vira spoznanja in sestopi med vero, upanje in razodetje.

In prav res je to posledica njegovega sklepanja. V zaključnem poglavju, naslovljenem »Preporod epimetejskega človeka«, se Illich sklicuje na mitološka lika Prometeja in Epimeteja: prvi zastopa moderno družbo, ki temelji na preračunljivem pričakovanju, slednji pa pozabljeno vrednoto upanja, ki jo je treba po Illichu obuditi. Preporod epimetejstva bi, skratka, pomenil odpoved obvladovanju in gospodovanju naravi, namesto tega pa bi začeli upati na samonikle rešitve družbenih problemov. V tej protimoderni drži se Illich najočitneje izkaže za nedoslednega, njegova dozdevno razsvetljenska drža pa se razpusti v pobožen delirij.

Kljub očitnim pomanjkljivostim Illichevih del je zanimanja zanja danes vse več. V Razšolanju družbe navaja, da ne samo, da moramo šolo ločiti od države, ampak se to dejansko že odvija, več kot petdeset let kasneje pa lahko tej diagnozi le pritrdimo. Še nikoli se ni toliko staršev odločalo za šolanje otrok na domu, vse več je tudi zasebnih šol z newagerskimi pristopi. V sedemdesetih so Illicha brali predvsem levičarji. Povezuje se ga z gibanjem teologije osvoboditve, ki prakso družbenih sprememb povezuje s krščanstvom. Danes, ko se je obelodanil preplet nekaterih antiinstitucionalnih ciljev »nove levice« in potreb kapitalizma, pa lahko delo kontekstualiziramo kot objekt zanimanja zlasti antitotalitarne desnice. Erozija javnih institucij poteka v imenu kapitala in ne človeške svobode.