Decembra preteklega leta se je na policah knjigarne Filozofske fakultete v Ljubljani pojavila tenka, mehko vezana knjižica z zelo obljubljajočim naslovom: Ženske in oblast. Pod naslovom pa ne spreglejmo še toliko bolj mamljive oznake: manifest. Na žalost gre zgolj za predavanja Mary Beard, angleške profesorice antične književnosti na Univerzi v Cambridgeu. Tekst si podnaslova “manifest” sicer ne zasluži, saj niti formalno niti vsebinsko ne ustreza tej oznaki. Si je pa v Angliji zaslužil oznako bestseller. 

Knjižica milo rečeno odkriva toplo vodo, kar se je izkazalo tudi na okrogli mizi, o kateri smo decembra lani poročali v Kulturnih novicah. Marta Verginella, urednica slovenske izdaje in avtorica spremne besede, ter gostje Eva Bahovec, Ervin Hladnik Milharčič in Svetlana Slapšak so odpirale vprašanja ženskih kvot, naštevale imena ženskih političark ter se zgražale nad dozdevkom, da desnica po kvotah prekaša levico. A k resnejši in bolj poglobljeni diskusiji niso prispeli.

Ne glede na to, ali je okrogla miza v Narodni galeriji uspela ali ne, je tekst Ženske in oblast slabo zastavljen že z vidika metodologije. Beard namreč na manj kot 100 straneh, okrašenih s slikovnim gradivom, starta iz grške mitologije in Ovidovih Metamorfoz, pobremza pri Elizabeti I. in pristane pri Hillary Clinton. Tema in misija njenega manifesta pa je raziskava ženskega molka v svetovni politični zgodovini. Seveda je projekt obsojen na propad. Za primerjavo: francoska zgodovinarka Michelle Perrot je temu problemu posvetila življenjsko raziskavo; v delu Ženske ali molčanja zgodovine, ki je bilo izdano pri KUD Police Dubove, je zgodovinskemu ženskemu molku namenjenih skoraj petsto strani, knjiga pa se časovno omeji zgolj na 19. stoletje. Na žalost Ženske in oblast tudi manifest ne more biti, saj nobene ne nagovarja, ker iz njega lahko povlečemo zgolj citat citata in okostnjake zgodovine.

Mary Beard stotič ugotavlja, da je bil ženski v zgodovini dodeljen molk, medtem ko se je moški lahko uril v vojaški, politični in retorični spretnosti. Nič novega. Nato se delo prelevi v zgražanje nad tem, kako ženske, ki so dandanes na pozicijah moči, prevzemajo patriarhalne strukture. Navaja primer Margaret Thatcher, ki naj bi svoj visoki glas trenirala, da je zvenel nižje in bolj moško, posledično pa naj bi bil bolj kompatibilen in primeren za področje politike. Knjižica se nato prevesi v zgražanje nad tem, da je zunanji videz političark tako pogosto kritiziran, nato pa se avtorica zaplete v paradoks: na naslednji strani sama kritizira moške kostime Angele Merkel in Hillary Clinton. Avtorica sicer ne daje odgovorov, nekje med vrsticami pa je zaznati željo po tem, da bi politika morala biti bolj ženska in ne bi smela posnemati načina delovanja moških politikov.

Knjižica je posvečena belim liberalkam srednjega intelektualnega razreda in odvija klobčič buržoazne zasnove feminizma. Nič subverzivnega, avantgardnega in revolucionarnega je ne zanima. Beard zmajuje z glavo, ko ugotavlja, da so v zgodovini ženske političarke večinoma zagovarjale ženske interese in na ta način spet bile potisnjene v sfero ženskega. Ko omeni 60-odstotni delež žensk v parlamentu v Ruandi, na žalost pozabi omeniti, da je po letu 1994 to bil del strategije novega grajenja povojne družbe in da je kljub visokim procentom v Ruandi spet možno prepoznavati težnje po tradicionalističnem razumevanju delitev moških in ženskih vlog. Mary Beard pozabi tudi na to, da se ves čas giblje na območju kapitalistične ekonomije ter liberalnega feminizma. Medtem ko piše manifest, pozabi na leva in anarhistična gibanja, na temnopolte borke in sestre, predvsem pa na fenomen kurdskega revolucionarnega gibanja, ki spolne enakopravnosti ne loči od ekonomskih predpostavk.

Seveda se z vsemi zgoraj naštetimi skrbmi in vprašanji avtorica nevede dotika veliko globlje zagate, ki spominja na razpravo Spremeniti razliko: možnost ženske, nemožnost filozofije Catherine Malabou. Avtorica se v tem delu sicer ne sprašuje o statusu političarke, se pa sprašuje o filozofinjah. Kam naj se torej ženske obrnemo, če nam je ponujeno zgolj dvoje, tisto dvoje, kar omenja tudi Mary Beard: da postanemo vedno bolj podobne moškemu ali da ostanemo na varnem območju ženskega, slednje pa je seveda spet rezultat moške dominacije? Ženska se tako znajde v situaciji neobstoja, tako rekoč je ni, nima oblike ne podobe, ker je izgnana in se nahaja onstran identitete. Za Malabou možnost ženske izhaja prav iz te nemožnosti, slavi metamorfozo in odpoved oblasti. Na ta način zveni bolj manifestno od samooklicanega manifesta Mary Beard.

Seveda je ta simpatična knjižica lahko prijazen self-help za prenekatere osebe, ki se sprehajajo po velikih britanskih knjigarnah in iščejo lahko literaturo za na pot. A zakaj se je založba Filozofske fakultete odločila, da prevede prav Mary Beard, je naslednje ključno vprašanje. Seveda je v redu, da imamo čim več prevodov, a seznam kvalitetnejših del je gotovo zelo dolg, kar pa zares pride do prevoda, je prevečkrat prepuščeno samovolji posameznikov in posameznic. Kakorkoli že, da ne zabredemo pregloboko v gnezdo zamer; spet smo se znašle na križišču in na žalost v času slavljenja stote obletnice univerze nevrotično stopamo po stopnicah navzgor in mrmramo: »Dajte že no mir s tem liberalnim feminizmom!«