Pred približno dvema mesecema je v okviru sodelovanja italijanske založbe NERO Editions in domačega zavoda za sodobne umetnosti Aksioma izšel angleški prevod knjige Exit Reality: Vaporwave, Backrooms, Weirdcore, and Other Landscapes Beyond the Threshold avtorice Valentine Tanni, ki popisuje in interpretira bolj ali manj obskurne internetne folklore. V današnji recenziji se bomo posvečale pomenu dela in njegovi kontekstualizaciji, v intervjuju, ki ji sledi, pa se bomo z avtorico poglobile v natančnejšo razdelavo v knjigi obravnavanih tem. V času, ko ideja odprtega interneta izpušča svoje zadnje izdihljaje in životari le še na opustošenih obronkih spleta, podrejenega kapitalu, je morda bolj kot kadarkoli prej pomembno, da se medmrežno izročilo dokumentira in arhivira, pa četudi v obliki arhaičnega fizičnega nosilca, ki mu pravimo knjiga. 

Čeprav internet pogosto jemljemo za samoumevno, skorajda javno infrastrukturo, so od njega odvisne razdrobljene ustvarjalne skupnosti vse bolj podrejene na milost in nemilost raznovrstnih interesov. McKenzie Wark je v svojem delu Hekerski manifest opisala družbene spremembe, ki jih prinaša prehod v digitalno dobo. Izhajajoč iz klasične marksistične formule je družbo razdelila na dva razreda – hekerskega, ki proizvaja informacije in odkriva nove povezave ter abstrakcije; in vektorialnega, ki te podatke vpenja v različne lastniške strukture in jih s tem usmeri. Ta hierarhija je danes bolj jasna kot kadarkoli prej, saj podatkov in informacij ne proizvajajo zgolj hekerji, znanstveniki in umetniki, temveč prav vsi, lastimo pa si jih nikakor ne same, temveč jih nezavedno izmenjujemo za uporabo najbolj osnovnih storitev. 

Morda je najbolj nazoren primer razblinjanja mita o lastništvu podatkov prav banalna anekdota, po kateri je naslovljen članek »Life in Fifteen Gigabytes« avtorice Bamí Okê, ki je izšel ob obeleženju dvajsetletnice preroškega Hekerskega manifesta. Avtorica je po letih uporabe svoje oblačne shrambe dobila obvestilo, da bodo vsi podatki, ki presegajo na novo uvedeno prostorsko omejitev, nepovratno izbrisani. Mnogim uporabnicam tovrstnih spletnih storitev znana izkušnja jasno dokazuje, da niti na videz najbolj oprijemljivi podatki, kot so dokumenti in fotografije, niso resnično naše. Staro svarilo »pazi, kaj naložiš na internet, saj bo tam ostalo za vedno«, ki ga poslušamo vse od vrtca, že nekaj časa ne drži več. Ostane zgolj tisto, kar pripomore k akumulaciji kapitala.

Vse to je za samoniklo internetno avdio-vizualno kulturo zelo pomembno, saj je nastala kot odziv na saturirano potrošniško družbo. Prosti internet je ponujal priložnost za izgradnjo nove skupnosti, ki bi lahko ponudila kritiko in alternativo kapitalizmu offline sveta. Tako lahko v zgodnjih internetnih »estetikah« kot je Vaporwave, vezanem na glasbeni žanr z istim imenom, opazimo v neonske barve in matrike ujete plastenke oznamčenega ledenega čaja in vode, logotipe operacijskih sistemov in fascinacijo s tehno-optimizmom japonskega gospodarskega mehurčka. Gre za nostalgijo za časom pred razočaranjem in prelomljenimi obljubami podivjanega nereguliranega kapitalizma osemdesetih. Clay Mills v svojem eseju On -Cores kot eno izmed izrazitih značilnosti estetik opredeli materialnost medijev, ki jih nostalgično posnemajo. Omejitve posameznega zastarelega medija so obenem tisto, kar kasneje definira določen izgled, na katerega se na pogosto nezavednem nivoju močno navežemo. Tako je denimo za vaporwave značilna skoraj vseprisotna emulacija izgleda VHS kaset in njihovih napak pri prikazu slike. 

Prvotno neposredna kritika potrošništva je v spletni skupnosti hitro izgubila svoj pomen. Reproducirala se je zgolj kot nabor izbranih slik in kolažev, odrezana od sporočilnosti, kot denimo kripto zombifikacija vaporwavea. Takšno ciklično življenjsko dobo obrobnih estetik opisuje Toby Shorin v članku »Report: The Diminishing Marginal Value of Aesthetics«. Procesa deteritorializacije in reteritorializacije, osvobajanja znakov od njihovega prvotnega pomena, a hkratnega vpisa nazaj v nove strukture, nista nikjer bolj transparentna kot na spletu, saj je algoritemsko pospešena komunikacija in interakcija hitrejša kot kadarkoli prej. Večina internetnih estetik, ki nam jih predstavi in opiše Tanni, je bila na tej točki že ponovno ujeta v krogotok spletne ekonomije, iztrgana iz svojih samoniklih skupnosti pa je ostala pomensko razvrednotena. 

Prav nevidni primež kapitala, ki je dosegel in predrugačil tudi internetno krajino, pa je tisto, kar uporabnice spodbuja k zatekanju v virtualne prostore. Ko govorimo o internetni kulturi, sta zelo pomembni časovna in prostorska komponenta, ki sozvanjata v konceptu praga. Prag je tisto, kar ločuje notranje in zunanje, prej in potem. Je nekakšna meja, ki jo prehajamo z vstopanjem v virtualnost. Bogna Konior je v delu Temni gozd: teorija interneta našo spletno komunikacijo opisala kot nujo, internet pa kot izoliran sistem, ki teži k visoki entropiji. V odnosu do praga to pomeni, da ga konstantno poskušamo preseči, isti vzgib, ki nas sili v interakcijo, nas spodbuja tudi k ustvarjanju novih načinov virtualnosti in bivanja na spletu. Medmrežje je pogosto precej neprijazen prostor, zaradi česar se posameznice zatekajo v manjše skupnosti, v katerih si poskušajo prikorjiti realnost, da bi lažje shajale.

Prakse prehajanja v fiktivne svetove so lahko vsakodnevne in preproste, na primer z ASMR posnetki ali ambientalnimi videi, kjer uporabnice z mislimi odtavajo v prijetno študiozno okolje ali osamljeno vesoljsko ladjo. Na drugi strani so lahko veliko bolj mistične in neobičajne, s točnimi navodili kako preiti v drugotno stanje, ki jih delijo uporabnice TikToka svojim sledilkam na družabnem omrežju.

Koncept, ki Tanni služi kot rdeča nit dela, je liminalnost – stanje prehodnosti ali vmesnosti. Hkratni občutek poznanosti in odtujenosti je najlažje prepoznati ob pogledu na fotografije liminalnih prostorov, kot so The Backrooms ali bazeni Jareda Pika. Odsotnost vsake človeške sledi v rahlo potvarjenem vsakdanjem pogledu je ključni gradnik mnogih spletnih estetik. Čar liminalnosti je, da jo lahko začnemo prepoznavati tudi izven spletnih okolij. Kot zapiše Peli Grietzer v članku »A theory of a vibe« – ko shemo določene estetike, denimo tiste Kafkinih literarnih del, ponotranjimo s pomočjo fiktivnih izkustev, dovolj podobnih našim, da jih razumemo, zelo hitro začnemo početi tudi obratno, ko estetsko logiko njegovih del prenašamo nazaj na vzorce iz našega vsakodnevnega življenja. Tako estetike nikoli niso zgolj virtualne ali popolnoma ločene, ampak imajo zopet kot v primeru medija tudi materialno plat. 

Za vse, ki niso tako intimno seznanjeni s spletno zapuščino, Exit Reality ponuja obsežen pregled in lahko služi kot dostopen prvi stik. Za druge, ki jih zanima, kakšno vlogo igra v širšem spletnem okolju in družbi, pa ponuja dovolj konteksta in referenc, da spodbuja kritično branje in premislek o medsebojnem delovanju umetnosti, spleta in družbenega sistema, v katerem živimo. Ob zatonu prostega interneta se lahko hitro zdi, da se zlata doba spletne produkcije končuje. Morda je današnja izkušnja življenja na spletu, v primerjavi s tisto pred dvajsetimi ali desetimi leti, okrnjena, vendar lahko napredek vidimo v drugih smereh. Hkrati se moramo zavedati, da so samonikle spletne skupnosti obstale in videti je, da vedno bodo. Morda se bo v iskanju njihovega ljudskega izročila treba le premikati vse bolj k obrobju. 

Brskala je Lea.