Pred kratkim je pri založbi Krtina izšla nova mala - dobesedno žepna - knjižica, tokrat posvečena zelo kratkemu uvodu v topos in logos antične filozofije. Triindvajseto delo iz zbirke Kratka se po že izdanih sorodnih uvodih v politično filozofijo, kontinentalno filozofijo in filozofijo nasploh obrača tja, kjer naj bi se po mnenju zahodne epistemo-geopolitične perspektive vse tudi začelo, v antiko. Ker pa gre za 146 strani dolgo knjižico iz omenjene zbirke, črpajoče iz baze skoraj 440 del The Very Short Introduction založbe Oxford University Press, je treba kratek uvod v recenzijo najprej posvetiti sami metodi in posledično formi pričujočega ter vseh ostalih zelo kratkih del. Ta so se namreč zadnja desetletja - predvsem v anglosaških državah - precej namnožila, knjižni trg je poln splošnih uvodov, kratkih uvodov, kritičnih uvodov, zelo kratkih uvodov itn.

Politika zalaganja in kategoriziranja knjig ni nepomembna, je del samega produkcijskega ustroja, eden izmed mehanizmov, ki določa, kaj knjiga kot neka miselna enota sploh je in tudi kako naj bi se jo bralo. V tem smislu predstavitev zbirke Kratka pravi: "Gre za splošne uvode zelo širokega spektra (od kulturne zgodovine do humanističnih ved, od religije do znanosti) za razmišljujoče in zahtevne bralce, ki se želijo poučiti o določeni temi, obenem pa razširiti in poglobiti svoje znanje. Avtorji knjig so vrhunski strokovnjaki, ki se ne zadovoljijo samo s suhoparno predstavitvijo določene teme, ampak jo predstavijo kritično, analitično in s tako mero erudicije, da so stvari jasne in vsem razumljive." S to in takšno formo, katere osnovna in izhodiščna intenca je pedagoška, pa je tako kot z mačkom v žaklju, težko namreč vnaprej vemo, kaj bomo od zelo kratkega uvoda sploh dobili.

Čeprav to velja za vsako delo, pa za formo kratkih uvodov to velja še posebej. Po eni strani ima ta namreč manko, kajti zaradi metode kratkosti, katere merilo ni kvantiteta, marveč kvaliteta, veliko takšnih del bolj ali manj obstane na nivoju splošnosti, ki ne koristijo niti predmetu samemu niti uvodu v njega. Po drugi strani pa temu nikakor ni nujno tako, učbeniška in pedagoška intenca tovrstne forme omogoča tudi koncizen in problemsko orientiran diskurz, ki koristi tako tistim, ki so lastniki vsaj minimalne vednosti o predmetu, kot tistim, ki bi to radi postali.

Recimo, da avtor pričujoče kritike sodi med tiste, ki so lastniki določene perspektivične vednosti o predmetu, totaliziranem pod pojem antične filozofije, in da se je branju kratke uverture v antično filozofijo podredil z željo po odpiranju bolj neposredne poti do te oddaljene tradicije diskusije in angažmaja, kot namen knjige v uvodu pojasni avtorica Julia Annas.

In vendar Annasin kratek pregled antične filozofije ni lekcija iz zgodovine filozofije, pač pa iz filozofije kot filozofije. Knjižica tako narativno ne sledi kronološkemu loku, temveč se sestavlja iz posamičnih problemskih točk, ki so po Annas del koordinatnega sistema, s katerim se lahko z današnje pozicije približamo antični filozofski misli.

Vrata antične filozofije Annas odpre skozi distinkcijo med čustvi in razumom, ki jo interpretira preko različnih interpretacij mita o Medeji; ta namreč zaradi sle po maščevanju ubije svoja lastna otroka, kar naj bi bil triumf grdih afektivnih sil, ki da so spodnesle lepi razum. Ali pa tudi ne - kajti bolj kot za problem same distinkcije med čustvi in razumom gre za problem distinkcije med platonistično transcendentno delitev duše na razum in čustva ter med stoiško imanenco racionalnosti. Z drugimi besedami, k antični filozofiji Annas pristopi skozi dvojico konflikta in problema, ki sta gonilo antične filozofske refleksije. Annasin sklep, ki je pravzaprav edina bolj jasna opredelitev vprašanja, povzetega v zadnjem poglavju, in sicer Kdaj se je vse začelo? (In kaj to sploh je?), je, da je filozofija način mišljenja, ki temelji na razlogih in argumentirani razpravi.

Kot pravi Annas, ko filozofijo pripiše sokratski dialektični metodi. "Od Sokrata dalje je argumentirana razprava srce filozofije, saj le z izmenjavo, do kakršne pride pri razpravljanju, dosežemo razumevanje stališč, ki jih zagovarjamo in jih hočemo predstaviti drugim." Argument na argument in hop - imamo formaliziran sistem idej. In vendar filozofski posel, še posebej antični, ni tako preprost, česar se seveda zaveda tudi avtorica, ko predstavlja antično epistemologijo in teorije vednosti. Predvsem razliko med platonistično in stoiško epistemologijo ter razliko med poglavitnimi tokovi antične epistemologije, kot sta platonistični in aristotelovski, in manjšinskimi, kot so empirizem in nekatere struje skepticizma. Razlika, skratka, ki se lepi nazaj na razliko med razliko pojmovanja razlike med čustvi in umom.

Še bolj pa se pojem antične filozofije zaplete, če in kolikor upoštevamo sile boja, s katerimi filozofija operira in manevrira. Deleuze in Guattari v delu Kaj je filozofija? pravita. "Če ima filozofija zares tako močan grški izvor, kakor radi trdimo, tedaj je to zato, ker je mesto - v nasprotju s cesarstvi ali državami - iznašlo agon kot pravilo, ki naj velja v družbi 'prijateljev' oziroma v skupnosti svobodnih mož kot tekmecev (meščanov)." In nadaljujeta: "Od tod Platonova nuja, da zadeve spravi v red in ustvari instance, s katerimi bi lahko presojali utemeljenost pretenzij: prav to so Ideje kot filozofski pojmi."

Uvod se Platonove nuje loti skozi zgodovino interpretacij Platonove Države, ki naj bi še danes bila bestseller, dasiravno so Stari bolj kot na Državo prisegali na kakšnem drug Platonov dialog. To, da je Platonovo Državo treba brati kot "idealistično politično izjavo, v kateri se vprašanja metafizike in etike razvijajo znotraj okvira idealne države", kar naj bi se še vedno dogajalo, pa Annas odpravi kot viktorijansko branje, porojeno s križi in težavami moderne demokracije. Kar želi Annas s tem povedati, je preprosto dejstvo, da je pomen antične filozofije, kot tudi vsakega drugega teksta, nalaganje različnih interpretacij eno na drugo; nalaganje, ki pa je vedno razlika med kontekstom preteklosti in interesom sedanjosti.

Toda po drugi strani razlika med politiko in etiko, ki je avtorica nikjer ne razloži, niha nad delom v celoti ter se vseskozi nagiba k prednosti slednje. V poglavju Srečno življenje, antično in moderno, ki je po svoje tudi najbolj poantirano, Annas preko antične episteme in nasproti postmoderni biopolitični ideologiji sreče srečo pojmuje kot formo življenja, ki mora šele izumiti svojo vsebino. Sreča tako ne izhaja iz ugodja, to na primer s specifičnim nemodernim razumevanjem ugodja trdi Epikur, temveč je vrlina, naravnanost življenja. "V antični etiki poanta ni v tem, da imamo lokalizirane vrline, ampak da smo vrli, to je, da imamo enotno razumevanje, ki vrline utemeljuje in ga imenujemo praktična modrost ali phronesis."

Prav na tem mestu bi veljalo v roke vzeti kakšno delo Pierra Hadota, na primer pri Krtini izdano Kaj je antična filozofija?, kjer francoski zgodovinar pokaže, da antična filozofija izhaja iz eksistencialne odločitve za specifičen način življenja ter da se filozofski diskurz kot racionalen in konceptualen način mišljenja producira skupaj s praktičnim delovanjem, udejanjanjem filozofske drže. Drugače povedano, ne epistemologija zaradi epistemologije same, temveč epistemologija znotraj etično-političnega konteksta. Resnica kot transformativna moč, filozofija kot praksa neustrašnega govora in ne kot suho akademsko debatiranje.

Vse to Hadot bralki in bralcu predstavi kritično, analitično in pravzaprav vsem dostopno, pričujoč kratek uvod pa dlje od drsenja po površini ne pride. Pa ne da bi od takšne forme zahteval ne vem kakšno globino, nasprotno, težava je le, da bi površina vendarle lahko bila bolj spraskana.