Pogled na dekle, ki leži pod drevesom v parku s knjigo v roki, tudi pri nas že lep čas ni prav nič nenavaden. Mimoidoči se včasih za kratek hip zazrejo v platnice, tisti bolj radovedni se o njej s kakšnim vprašanjem tudi pozanimajo. O knjigi, se razume. Skoraj nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi se nad naslovom čudili toliko, kot so se ob zaenkrat zadnji knjigi Svetlane Slapšak – Zelje in spolnost.

Poznamo zelje za sarmo, zimsko ali poletno; kislo zelje, sladko zelje, zelje, ki napenja, in še marsikaj bi lahko našli. Normalno, gre za antropološko raziskavo, ampak kaj je bil tisti začetni vzgib, ki je Slapšak prepričal, da si zelje v povezavi s spolnostjo zasluži svojo lastno knjigo? Čtivo, ki smo mu danes predočeni, je nastalo dobro število let po preprostem kramljanju avtorice in njenega profesorja Milana Budimirja. Knjiga je tako nastala zaradi vonja sladkega zelja, ki se je med enem njunih rednih pogovorov prikradel v dnevno sobo.

Zgodba se sliši privlečena za lase. Kljub temu najdemo v knjigi ogromno povezav semiotičnih pomenov, ki jih lahko v sebi skriva zelje in so začuda v večini seksualne. Ja, še vedno govorimo o tistem zelju z njive ali vrta, za katerega se sprva zazdi, da je njegova edina povezava s spolnostjo ta, da zaradi podobnosti vrtnici ali katerikoli drugi roži spominja na tisto simbolno vagino, ki jo prejemamo v dar. Omenimo še, da se Slapšakova v knjigi Zelje in spolnost ukvarja z antropološko metodo gostega opisa, pri čemer, kot pravi sama, ne upošteva le gostobesednih opisov, ampak vanj vpleta tudi kanček ironije. Pa saj je konec koncev govora o zelju.

Antika v knjigi nastopi kot privilegirano prizorišče, prostor, kjer se je zelje uveljavilo kot kaj drugega kot napitek zoper vinjenost, s čimer je pridobilo nekaj diskurzivnega kapitala. Če letos z vseh vetrov poslušamo o Emoni in njeni rimski kulturi kot zibelki civilizacije, spomnimo, da zelje ni bilo nikoli tako spoštovano in cenjeno kot prav v antičnemu Rimu. Začetki kot pri večini antičnega copy-pastanja Rimljanov segajo v antično Grčijo, kjer je kot biseksualna rastlina dajal dvospolni seksualni »socialni drami« antične Helade močno performativno naracijo. Kljub tej pompoznosti se je zelje na slikah uveljavilo šele z meščanstvom.

V stari Grčiji je zelje lahko nadziralo tako moške kot ženske. Ker je že govora o spolnosti, je imel prste zraven tudi hedonistični Dioniz, ki zelja ne mara in se z njim prepleta odvisno od konteksta in potreb, tako ideološko kot operativno. Zanimivo, v poljedelski realnosti zelje in trta ne smeta rasti skupaj.

Nešteto povezav in podobnih zgodb je moč najti v komaj 150-stranski knjigi, kjer obširnemu opisu zelja v antiki sledi hiter pregled antične seksualnosti in nadalje krščanskega evropskega srednjeveškega vsakdana, kjer na zeljnatih glavah sedi hudič, ki je vedno povezan z umazano spolnostjo. Povezovanje zelja z obema spoloma in seksom v nizkem registru je večinoma opaziti kot nekaj »univerzalnega«, pravi Slapšak. Ponekod je zelje namreč tudi afrodiziak ali popolnoma nasprotno, kontracepcija.

Znanstveni knjigi, ki je pisana dovolj poljudno, da bi lahko pritegnila širše bralstvo, pa ceno močno niža obupna lektura. Zadnji lektor očitno ni najbolje opravil svojega dela, na kar kažejo prenekateri očitni zatipki.

Pa še ena uporabna za konec: če se znajdete v današnji Grčiji in se naučite izraza za zelje, ki se izgovori nekako takole: λάχανο, boste morda prišli celo do kocke hašiša.