Svetovni dan filozofije. Kako veličastno. UNESCO vsako leto 14. november posveti filozofiji, tej modrosti, ki ji ni večje - le filozofija lahko misli mišljenje. No, letos je filozofija na njej posvečeni dan v Cankarjevem domu mislila mišljenje krize in krizo mišljenja. To je bil prvi indic, da bo ta dogodek bedarija. Ti pretenciozni filozofski obrati so postali že neverjetno predvidljivi, kar je seveda evfemizem za dolgočasnost, praznost in odsotnost kakršnega koli smisla za humor. Huje je samo še v primeru, ko se nek briljanten filozof postavi z obratom obrata, ki se nadaljuje v neskončnost. Ne povsem naključen primer: smrt smrti smrti … smrti … … smrti? Kam vse to pelje, se sprašujem.

Odgovor sem dobil res hitro: stopim v Klub Cankarjevega doma, kjer se je vse skupaj odvijalo, namestim opremo in mojo rit ter se na skrivaj razgledam. Prvo, kar me je presenetilo, je bila presenetljivo polna dvorana. Drugo, kar me je presenetilo, je, da so to bili ali dokaj mladi ali pa dokaj stari. Veliko dijakov, nekaj študentov in kar nekaj »old-timerjev«. Kmalu se je vse skupaj začelo in po uvodnem pozdravu formalnega voditelja je sledila lutkovna predstava dijakov. In smo pri tretjem presenečenju. Ja, lutkovna predstava, takoj za uvod. Pa saj niso govorili neumnosti - iz ust plišastih živali so pač leteli klasični današnji klišeji: ovce, hlapci in gospodarji. Problem je bolj v tem, da je komur koli, ki ni osnovnošolček, to morilsko dolgočasno.

Naslednji na vrsti je bil »UNESCO govor«. Na kratko: medgeneracijski humanizem, dialog, razsvetljenost, dajanje okusa mladim za filozofijo, racionalizacija, demokratizacija. Ves ta patetični humanizem v parih minutah! Ampak okej, to je drugi del začetne formalnosti, sem si mislil …

Na platnu se pojavi filmček. Nekdo z mikrofonom teži mimoidočim na ulicah. Teži jim glede filozofije: kaj je filozofija, ali je potrebna, ali je revolucionarna in tako dalje. Moj bog! - kakšno presenečenje, ko študentje izpred FDV-ja in EF-ja govorijo, da je filozofija nakladanje, in ko ljudje v barih s pivom v roki pojasnijo, da je filozofija potrata časa, in ko lepo urejeni japiji in japijke pravijo, da je to nekoliko zanemarjena modrost, ki pa ne more spremeniti sveta. Bila pa je tudi svetla točka tega filmčka: nek mladenič, ki je agresivno branil filozofijo - in to precej nekonsistentno -, je dejansko sam na sebi sproduciral parodijo filozofa. In seveda: med vsem tem se je vsake toliko pojavila kakšna globoka misel Platona, Aristotela, Marxa in še koga, in to ob še bolj globoki spremljevalni glasbi.

Da si opomorem od globine filmčka o filozofiji, pogled usmerim na vse liste, ki so nas čakali na sedežih. Prvi je bil o Žižku in Dolarju, ki bosta v sredo gostovala v Cankarjevem domu - ampak o tem vam bodo kaj več povedali ob kakšni drugi priložnosti na enem in edinem Radiu Študent. Drugi list pa je bil o svetovnem dnevu filozofije. Mišljenje krize in kriza mišljenja je pisalo. Hm, je mišljenje v krizi? Je spet v krizi? Je stalno v krizi? In katero krizo naj bi mislili? Pa zakaj bi sploh morali krizo misliti?

Od tega nelagodja težkih vprašanj, izhajajočih iz tako globokega, globokega naslova, me je rešil začetek glavnega dela dogodka. To je bila serija šestih filozofov, kjer je vsak nastopil s petminutnim govorom. Sicer sem mislil, da bo to okrogla miza - nimam pojma, kje sem to zasledil. Sem se pa v vsakem primeru zmotil. Namesto napadov in obrambe, filozofa proti filozofu, kot nekakšen platonski boj za ideje - namesto tega sem videl apele in apologije filozofov.

Kar je torej sledilo, je bilo povsem v skladu z »govorom UNESCA«. Ne gre za razlike med filozofi in filozofskimi smermi, pač pa gre za povezano, skupno držo filozofije, ki misli sámo podlago mišljenja, ki vzpostavlja univerzalnost mišljenja v prvi filozofiji, ki živi iz in od krize, ki se stalno sprašuje po bistvu in se s tem redefinira … Z eno besedo, če ne bo filozofije, bo kriza mišljenja. In to je bilo tudi mišljenje krize. Ob zanimivih krajših utrinkih, da sta kriza mišljenja in mišljenje krize neločljivo povezana v proces novega mišljenja, je na žalost prevladovala kriza kot gospodarska kriza. Ravno v teh okoliščinah je nujno mišljenje krize, da ne utišamo filozofije - da ne pridemo v krizo mišljenja. Sploh še kdo verjame temu? Zanimivo, kako filozofiji in nasploh humanistiki stopiš na rep, in vse, kar lahko izdavi, je apologija in apel humanizma.

Ko sem odhajal iz filozofskega prizorišča, sem pomislil, kako bi bilo zanimivo, če bi se pojavil tam na odru nek filozof, ki bi prizemljil visoko leteči svetovni dan filozofije in zavrnil pokroviteljski UNESCO - kot da filozofija rabi nek posebni svetovni dan, da se je ne pozabi. Še bolj pa me je zanimalo, kje v bližini je dobra italijanska hrana.

Zgodbo filozofije vam je predstavil naivni pripovedovalec z imenom Aleš Mendiževec.