Vrnitev politične ekonomije

Vrnitev politične ekonomije

Recenzija izdelka
5. 8. 2015 - 13.00

Jasno je: Marx se vrača in Marx se je vrnil. Toda Marx in iz njega izhajajoča kritika politične ekonomije se vrača in vrnil se je tudi tja, kjer pravzaprav nikoli zares ni bil; vrača in vrnil se je k problemom, ki jih nikoli ni zares postavil, ki pa tudi nikoli zares niso bili mišljeni brez njega. Kot v uvodniku k letošnji monotematski izdaji Časopisa za kritiko znanosti, Politična ekonomija komuniciranja, ugotavljata urednika Jernej Amon Prodnik in Sašo Slaček Brlek. „V slovenskem raziskovalnem prostoru se na področju komunikologije ne moremo pohvaliti z množico političnoekonomskih študij. Manko je zelo očiten pri teoretskih obravnavah, več je empiričnih analiz, vendar v zadnjem času tudi teh primanjkuje. V slovenskem prostoru sta se resneje s tem področjem teoretsko ukvarjala le Breda Pavlič in Slavko Splichal“. Lahko bi rekel, da je v skladu s tem, da so koncepti in teoretsko-metodološki dispozitivi odgovor na konkretno in realno zgodovinsko postajanje, omenjena izdaja Časopisa za kritiko znanosti zadnja v seriji reafirmacije politične ekonomije in kritične teorije komuniciranja.

Potem ko je pred tremi leti na Fakulteti za družbene vede z naslovom Odnos med 'estetsko javnostjo' in 'politično javnostjo' doktoriral Slaček Brlek in se pri tem naslanjal tudi na marksistični konceptualni aparat, je konec leta 2013 na taisti ustanovi z naslovom Politična ekonomija komuniciranja in strukturne transformacije kapitalizma doktoriral še Amon Prodnik. Njegova doktorska disertacija pa je postala temelj za monografski prvenec Protislovja komuniciranja: h kritiki poblagovljenja v politični ekonomiji komuniciranja, ki ga je založba FDV izdala z letnico 2014.

Torej: Marx se vrača in z njim tudi politična ekonomija komuniciranja, ki jo je v Protislovjih komuniciranja razdelal Prodnik. Ali, z drugimi besedami: priča smo tendenci k preobrazbi razmerja teoretsko-metodoloških sil, vsaj tistih, ki se tičejo širokega problemskega polja komuniciranja, kakor se ta konstituira skozi slovenski kulturološki in komunikološki prostor. Ki pa se po svojih lastnih močeh odziva in prilagaja sodobnemu diagramu kulturoloških in komunikoloških študij, ki bi ga sicer težko enoznačno in enosmerno opisali. In vendar bi bilo enako nesmiselno spregledati dominanten položaj, ki si ga je pridobil heterogen nabor kulturnih študij, ki so, tako pravijo, Marxa in politično ekonomijo pregnale s teh problemskih polj – kljub temu da mu za nastanek dolgujejo marsikaj.

Pri problematičnem in mestoma travmatičnem odnosu med politično ekonomijo in kulturnimi študijami se Prodnik ustavi tik pred koncem knjige, ko se sprašuje, kako mediji reproducirajo kapitalistične produkcijske odnose in iz njih izhajajoča obstoječa družbena razmerja. Ključna razlika, povzema Prodnik, je, da se politična ekonomija fokusira na raven produkcije in menjavo kulturnih vsebin kot blaga, torej na materialno raven; medtem ko se kulturne študije fokusirajo na potrošnjo teh vsebin, njen pomen, torej na tekst, na simbolno raven.

Rečeno drugače, še bolj marksistično - medtem ko kulturne študije ostajajo na ravni vrhnje stavbe, politična ekonomija komuniciranja ostaja pri bazi, ki pa je, kakorkoli da obračamo in se zapletamo, kot kaže Prodnik, natanko to: baza. Kljub temu da produkcijski proces ne determinira ostalih procesov akumulacije, pa je ključen. Še več, institucije, ki ustvarjajo pomene in simbole, kot so to institucije komunikacijsko-informacijskega ustroja, niso le ideološki aparati, niso več le institucije nadstavbe. „Slednja se je podrla v bazo in postala njen sestavni del. Proizvodnjo prevladujoče ideologije je zato v tem pristopu možno dojeti predvsem kot stranski in nenamerni rezultat delovanja teh institucij“.

Transformacija, okoli katere se osredinja knjiga, je jasna in znana, Prodnik pa jo izrazi z naslednjimi besedami: „Komunikacijska sfera tako postaja del materialne proizvodnje, sama se transformira v konstitutivni del kapitalistične baze, zaradi česar je podrejena enakim zakonom proizvodnje kot ostale industrializirane sfere in področja“. Gonilo tega in takšnega totalnega, ali, kot pravi, pronicajočega poblagovljenja, ko lahko prav vse postane blago, je kapitalistični stroj ponavljajoče se prvotne akumulacije. Ta je proizvedel fazo drugega zgodovinskega vala kapitalistične apropriacije, v kateri so pod kapitalistični zakon blagovne menjave prešle same informacijsko-komunikacijske sposobnosti. Kapital presežno vrednost ustvarja iz življenja samega, njemu imanentnih biolingivističnih potencialov, ki so postali ključna produkcijska sredstva.

Če želimo razumeti kapitalistično produkcijo sedanjosti, moramo komunikacijske prakse razumeti kot prakse blagovne forme; in obratno, če želimo razumeti razne na nove tehnologije vezane prakse komuniciranja, moramo razumeti kapitalističen način poblagovljenja, njihovo vselejšnjo vpetost v kapitalistične produkcijske odnose. Dobro znani zgodbi o transformaciji, ki je nemara največ ubeseditev dobila skozi besednjak prehoda iz fordizma v postfordizem, Prodnik na dialektičen način sledi skozi braudelovsko navdahnjen zgodovinski koncept dolge revolucije poblagovljenja informacij in komuniciranja. Ta sega od poblagovljenja tiska preko poblagovljanja informacij skozi pravni dispozitiv avtorskih pravic do poblagovljenja elektronskih baz podatkov konec prejšnjega stoletja in naprej do političnega konteksta povojnega ameriškega vojaško-komunikacijskega kompleksa.

Pri tem se Prodnik referira na že izgotovljeno tradicijo politične ekonomije komuniciranja, ki jo dodatno razdela in teoretsko ovrednoti. Predvsem z genealogijo ključnih marksističnih pojmov, pod katere podreja tudi ostale, na primer sicer precej kompleksen pojem tehnologije. Pod obči pojmovni dežnik politične ekonomije spravi tudi druge sorodne epistemološko-politične linije, kot je italijanska operaistična in postoperaistična misel.

Res je, Prodnikova primarna intenca je drugje: konstrukcija in umestitev politične komunikacije. Toda temeljitejša izpostavitev obstoja konstitutivnih razlik znotraj materialističnega toka sodobne posthumanistične misli pri tem ne bi mogla škoditi. Prej obratno, saj bi lahko pripomogla k razjasnitvi nekaterih teoretskih in posledično tudi političnih meglic, ki se dvigajo za ravnino politično-ekonomske misli. Kaj pa vem, na primer problem odtujenosti, pa problem normativnih predpostavk, kaj in kako naj bi bilo. Poleg tega pa tudi bolj plodno in kompleksno obdelavo podrtega razmerja med ekonomsko proizvodnjo in proizvodnjo pomena, pri čemer sam koncept produkcije ne bi smel trpeti, bilo ravno nasprotno.

Tako pa smo pred sabo dobili referenčno bogato klasično marksistično delo, ki se, kot je za kritično misel danes skorajda pravilo, zaključuje z možnostmi upora in izhodov. Ker niti problem upora niti problem kritike nista dodatno razdelana, temveč se nanašata na samo protislovje kot ustroj zgodovine, se alternativa bolj ali manj ustavi pri pojmu skupnega, ki je eno izmed protislovij komunikacijskih kapitalističnih produkcijskih odnosov. Kot pravi Prodnik: „Vzpostaviti je treba regulatorne mehanizme, obenem pa nujno razmišljati o alternativnih lastniških oblikah, ki morajo iti tudi onkraj komunikacijske sfere“. Konec navedka, pa tudi konec knjige, ki je temeljit opomnik, da tako kot kapitalizma ne moremo misliti brez študij in teorij komuniciranja, tako tudi študij in teorij komuniciranja ne moremo vzpostaviti brez politične ekonomije, lahko bi kar rekel, brez Marxa. Toda, to je šele izhodišče. Naslov članka v monotematski številki Časopisa za kritiko znanosti, Politična ekonomija komuniciranja, Začeti znova: povratek politične ekonomije komuniciranja, ki sem ga navajal uvodoma, bi tako lahko in moral dobiti tudi kakšen pomenski in teoretski odtenek več.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness