Bakle in diktatorji - monografija, ki predstavlja ciljno ravnino Virkovega večletnega ukvarjanja z Vladimirjem Bartolom, njegovim delom, življenjem in psihološko-filozofsko podstatjo njegovega ustvarjanja. Dandanašnji bi težko našli relevantnejšo osebo za pisanje o Bartolu, saj je Virk v sklopu svojega urednikovanja zbranih del Bartola očitno imel dostop do zajetne mase dokumentov, ki se tako ali drugače dotikajo omenjenega pisatelja, najsi gre za njegove beležke, zapiske, dnevnike, osnutke leposlovnih del in tako dalje.

Impozantna količina informacij je jasno razvidna iz res bogatega citatnega gradiva v sami monografiji, s pomočjo katerih nam Virk v zelo berljivem jeziku, brez nepotrebnih ekskurzov v samonanašalno latovščino predstavi psihološki razvoj avtorja - megalomana v odnosu do svojega dela, okolice, časa in spremljajočih družbenih premikov. A vseeno, prestopimo iz generičnega v polje konkretnejšega.

Osrednja figura monografije je, poleg samega Bartola, filozof in alpinist Klement Jug, ki je v mladosti usodno vplival na Bartolov svetovni nazor in ustvarjanje. Tekom poglavij je dodobra orisana parabola, ki je v začetku in koncu Jugu naklonjena (tudi do mitologizacijskih razsežnosti), v temenu pa, predvsem iz absurdno megalomanskega napuha samega Bartola, precej zavračajoča.

Poleg Bartolovega svetovnega nazora in biografskih okoliščin, ki so do le-tega privedle, so do potankosti opisane predvsem Bartolove literarne obdelave Klementa Juga, tudi v formi literarnega lika dr. Krassowitza - nekakšnega amalgama samega Bartola, seveda Juga in tudi Josipa Vidmarja.

Jug je Bartolu brez dvoma predstavljal vzornika v njegovih formativnih letih, ko sta oba še skupaj odkrivala čare Novega človeka, ki je predvsem etično superioren, odgovoren posameznik, ki pa svoje vrline brusi z nenehnim izzivanjem smrti in neskrupulozno abstinenco. Jug vidi odločilno prednost slovenskega naroda v njegovem alpinističnem talentu ali bolje: afiniteti.

Gre skratka za nekakšno Jugovo lokalno izpeljavo precej popularnega koncepta nekaterih antihumanistično orientiranih mislecev iz prve polovice 20. stoletja, pri čemer pride pri obeh do prepada pri odnosu do individuuma. Bartol tako dá večjo veljavo individualizmu, medtem ko je po Jugu smisel izpeljave ‘nadčloveka’ predvsem delovanje za narodov blagor.

Do takšnega razhajanja v mišljenju je zaradi Bartolove zagledanosti vase moralo priti. Bartol je bil namreč iskrenega mnenja, da bo lastnoročno popeljal slovensko literaturo, skoznjo tudi narod, predvsem pa samega sebe v sam vrh svetovne literature. Preziral je stereotipno katoliško domačijskost Slovencev in si prizadeval za ‘prevrednotenje vrednot’, drznost in tveganje, saj si samo s tveganjem lahko narod prisluži državotvornost in doseže svoj Al-Araf.

Čeprav bi glede na podnaslov monografije bilo pričakovati, da gre predvsem za znanstveno obdelavo razmerja med Jugovo filozofijo in njenim vplivom na Bartola v nekakšnem enakovrednem razmerju, bi v nasprotju s tistimi nekaj objavljenimi stolpci v medijih o Baklah in diktatorjih prej trdil, da gre za postavitev Juga kot za nekakšno demonično ogledalo, od katerega so se odbijala vsa Bartolova razmišljanja.

Gre predvsem za nekakšen lakmusov test samega Bartola, za maso, ki izriše kalup nevidne gmote, tistega, kar je bilo pri Bartolu morda težko ugotoviti po direktni poti. Bartol se sprva vede po Jugu, nato čuti potrebo po manifestaciji lastne ničejanske superiornosti glede na Juga, kasneje, ko se družbene prilike spremenijo in je precej jasno, da bo nastopil čas socialističnega ustroja, pa svojo in Jugovo filozofijo označuje kot duhovno podstat Zorku Jelinčiču in posledično tigrovcem.

Jasno je, da je bil Bartol ne ravno najhrabrejši oportunist. Sam je večkrat revidiral svoja ideološka stališča in jih glede na iminentno ogroženost prilagajal, da bi ta izpadla kar se da ugodna za njegovo dobrobit. Takšne revizije opravičuje z vrhovnim filozofskim načelom, po katerem so tisti, ki so jim namenjena velika dela, dolžni poskrbeti za svojo dobrobit po analogiji pehotnika in generala.

Kjer pa Virkova monografija nosi največjo vrednost, je ne toliko sama teoretska obdelava razvoja literarnega lika Juga in Krassowitza, kot pa jasen prikaz, kako je avtorjeva intenca postavitve samega sebe v središče svetovnega literarnega ozvezdja končni cilj, na poti do tega cilja je pa dovoljeno vse. Tako Bartol v svojih zapiskih brez težav potvarja dogodke, ki so se mu zgodili v preteklosti, ali pa vsaj interpretacije le-teh.

Doslej smo Bartolova dela lahko brali v različnih ponujenih ključih - kot primer ničejanstva v literaturi, neki češki orientalisti so predvsem analizirali avtentičnost orientalske ali bližnjevzhodne motivike, pri nas je nekje okrog osemdesetih let dobil veljavo z branjem v tako imenovanem ‘nacionalističnem’ ključu. Vse skupaj pa je s sklepnima poglavjema knjige o obratu v recepciji Bartolovih predvojnih del in o Bartolu samem zaokroženo v zanimivo celoto, kjer je v ospredje postavljena ravno avtorjeva sebična želja po veljavi, družbenem ugledu in svetovni slavi, vse ostalo je pa samo vehikel, s pomočjo katerega želi doseči cilj. Predvojno koketiranje s sveto trojico totalitarnih evropskih voditeljev ter ideološka ambivalentnost in oporečnost so mu z nastopom druge svetovne vojne in povojnega političnega ustroja dodobra prekrižali načrte, pa čeprav je Bartol na vse pretege poskušal svojo vlogo v OF prenapihniti.

Bakle in diktatorji tako ponuja zelo zanimivo prizmo, ki se je pri raziskovanju literaturni zgodovinarji včasih nerodno poslužujejo - vloge avtorja in zunajliterarne stvarnosti v samih delih. Tukaj namreč ne gre v tolikšni meri za izrazito individualno, nadčloveško ali čezčloveško držo Bartola, ki bi se zrcalila v njegovih delih, kolikor za to, da je njegova osebna, tudi že bolestna makiavelistična ambicija privedla do nastanka vsaj dveh izjemno markantnih literarnih del. Žal samo v predvojnem času, saj so družbene okoliščine po letu 1945 bile stežka plodna ustvarjalna tla za avtorja, ki je gojil odkrite simpatije do protofašističnih in fašističnih mislecev, izrazitega individualca in kalkulanta.