Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene

Vse misli 'zvirajo 'z ljubezni ene

Recenzija izdelka
13. 6. 2019 - 13.00

Eno od najpretanjenejših in, jasno, najgrozljivejših upodobitev ljubezni beremo v Prešernovem postvenčnem sonetu s prvim verzom Odprlo bo nebo po sodnem dnevi. Nebo se odpre izvoljenim dušam, pripravljenim na večnost v raju. Pogubljeni, ki bodo stali na levi strani, bodo na obrazih odrešenih videli vso njihovo srečo, in prav ta pogled jih bo ustrašil bolj kot goreči levi in vsi iz pekla spuščeni strahovi. Podeni od njega v večni revi ne bodo nikoli več našli miru. Seveda, subjekt je bil priča njenim od ljubezni razsvetljenim očem, ki so se smejale izvoljenemu naproti. In ta prav ta pogled ga v najtemnejšem kotu žene naprej brez miru, po brezkončni poti v breznu obupa.

Ljubezen ima nešteto upodobljenj, v katerih se odslikavajo, rečeno povsem prizemljeno, z njenim imenom producirani čudeži, pejsaži nestanovitnih istosti, najnežnejši vzgibi ter obenem vseobsegajoča totalnost. Njen nepregleden diskurz je primerljiv morda le s tistim o bogu ali naravi. Strašno prepolnjen korpus. Zgornje Prešernovo videnje je eno od raztopljenih v neskončnosti ljubezenskih govoric. Leksikalizirali bi ga lahko z: obup, brezkončnost, brezup, strah, nemir. Grozljivost pred drugim in njegovo radostjo. Predočeno mi je izpolnjenje moje neizpolnljive želje. Vem, da ne morem imeti, odtegnjeno mi je za zmerom, a zdaj tej neudejanljivi nemogočnosti pričujem. Na jeziku okušam radioaktivnost, kako se sladkost raztaplja na jeziku drugega.

Nekako takle bi bil prost mimezis Fragmentov ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, katerih ponatis je v prevodu Zoje Skušek izšel letos pri založbi *cf. V slovenščini jih je ista založba prvič natisnila leta 2002, francoski izvirnik pa je bil izdan 1977. Izpeljali bomo v osnovi preprosto misel, ki pa bo, trdimo, precizno izrazila bistvo knjige, tj. njeno morda nenadejano tekstualno ter tudi vobčo subverzivnost. Preden jo izrečemo, pa sledi kratek očrt knjige, z rajcajočo pripombo, da je prav njena kakšnost ključ do našega opredeljenja.

Uvedejo jo tile stavki: »Nujnost pričujoče knjige izhaja iz tele ugotovitve: ljubezenski diskurz je danes izjemno samoten. Morebiti ga govorijo tisoči subjektov ..., a podpira ga nihče. ... [N]i odrezan edinole od moči, temveč tudi od njenih mehanizmov (znanosti, vednosti, umetnosti). Če diskurz njegova lastna sila na ta način prepusti naključjem neaktualnosti in ga izžene iz vsake črednosti, mu ostane le, da je kraj – četudi skromen – potrjevanja.« Predmet knjige naj bi bilo to potrjevanje.

Fragmenti se tudi dovolj precizno opredelijo. »Vse izhaja iz tegale načela: zaljubljenca ne smemo ponižati v preprost simptomatičen subjekt, temveč raje prisluhnimo tistemu, kar je v njegovem glasu neaktualno, se pravi nespremenljivo.« Metoda »se odpoveduje zgledu in temelji edinole na delovanju prvotne govorice (ne metagovorice).« Opis diskurza nadomešča s simulacijo, vrača mu temeljno osebo, prvo osebo, jaz, s čimer uprizarja izjavljanje, ne analize. Kaže portret, ki pa ni psihološki, temveč strukturen. Glavnina knjige, njen poglaviten medij so t.i. figure. Zaljubljenčev »diskurz obstaja le v izbruhih govorice, ki so odvisni od drobnih, naključnih okoliščin.

Tem razbitinam diskurza rečemo figure.«, ki se rojevajo v zaljubljenem subjektu in so vsakič posebej odvisne od naključja. Načelo diskurza je, da figur ni mogoče urediti, zaradi česar je njihov red, torej vrstni red knjige, popolnoma nepomenski. Torej abecedni.

Nizanje teh figur je hkrati prepredeno z referencami mnogih ljubezenskih diskurzov, predvsem Goethejevega Wertherja ter dalje Platona, Balzaca, Nietzcheja, raznih priložnostnih branj, pogovorov s prijatelji, osebnimi pismi itn. Nabor navezav je širok in deluje eruditsko, a nikoli z intelektualističnim preseravanjem, temveč povsem v zgoraj opisanem duhu naključnih mimobežnosti, s kakršnimi funkcionirajo figure. Stiki z literaturo so bežni, asociativni, sestrska zrcala, na katera se uležava jazova samota. Tako se prebiramo čez diskurzivne fragmente, ki od daleč spominjajo na enciklopedijo ali slovar ljubeznjenja, poustvarjajo, kaj vem, ugonabljanje od prizadetosti ali od sreče, bijejo nerazumljivost srca, prijateljsko informirajo, hrepenijo, vse v navidez brezhibnem vrstnem redu, a, kot rečeno, brez pomenske funkcionalnosti. Prav zato je videz enciklopedičnosti bistveno neenciklopedičen.

Tako se tudi izrazito upirajo metodičnemu branju od začetka do konca, kakršnega smo sicer vajeni, in prav zaradi tega ostajajo zvesti eksplicirani zaljubljenčevi neaktualnosti, njegovemu pozicioniranju, kot da ni iz tega sveta kolokvijev, sestankov in piknikov. Po vsem povedanem vidimo oz. slišimo, da je, presenetljivo, kako dolgo smo zdržali brez označevalca, glavna stvar knjige njena – sktukturiranost, da ne rečemo strukturalističnost. Na tej ravni tudi edino funkcionira, brez te formalne določenosti bi se njen tekst bral kot neartikulirano zaljubljenčevo bebljanje. In s tem tudi v polno zadane svoj izhodiščni pojem.

Po pričujočem očrtu je naša prihajajoča poanta že razvidna, zato jo je treba le še izpisati oz. prebrati. To bomo storili z nekoliko oddaljenim zapopadanjem. Nonšalantna surovost, s katero se knjiga vtika v branje, ter njena skristaliziranost, ki pa je nekako skorajda ni mogoče zagrabiti, sta pojasnljivi z v vobči tok mišljenja in vednosti umeščajočo formalizacijo. Grobo in hitro rečeno, je filozofija oz. raje njeni razni odvodi v 20. stoletju, tj. psihoanaliza, strukturalizem, semiotika itn., našla, iznašla jezik, govorico kot tisto bistveno človeško, prečloveško določilo, matrični modus operandi vseh prej naturaliziranih form bivanja in mišljenja, čistosti, praktičnosti, razsodnosti. Sem, kar me blebeta.

Barthes je izvrsten primer prav te sfokusiranosti na diskurzivnost kot fundament človeškega postajanja. Če se fokusiramo na ljubezenski diskurz in njegove tisočletne prakse, s katerimi operirajo Barthesove figure ljubezni, sledi ugotovitev, da so prav te v nestalnosti stalne oblike delirijev, malih iger, sumničavih osam, kričeče prikritih izrekov itn., prava dejanskost tega, čemur pravimo ljubezen. Zgolj figurativne opredelitve, prisotnost pričevalske govorice, jezikovna operacija, veriženje na mrežo obstoječih izjavljanj, ki jih niza naša knjiga, tudi če in ravno ker za njimi ni nobene substancialnosti, so njen kanal obstajanja, njena edina materija. Zaradi tega so Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa avtentičen materializem.

Ljubi Matjaž.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness