Terry Eagleton, kulturni in literarni kritik, znan po humornem in sočnem pripovednem načinu v svojih romanih in antropoloških delih, se v prikladnih okoliščinah kriznih ukrepov odloči podati apologijo desetim po njegovem mnenju najbolj uveljavljenim kritikam Marxove teorije – in pade kot profesor in študent hkrati.

Na vprašanje, zakaj je imel Marx prav, in še bolj pomembno, v čem naj bi po Eagletonovem mnenju imel prav, iz desetih med seboj kaotično razvezanih poglavij niti po jedrnatem sklepu ni jasnega odgovora. Če že, potem kvečjemu dobimo vtis, da ima Eagleton prav v tem, da mora imeti Marx vsaj v nečem prav.

Naivnega bralca medtem vseskozi bega, komu je delo pravzaprav namenjeno. Še najbolj ton spominja na deloma duhovito nadgradnjo nedeljskega ali gostilniškega monologa avtoritarnega očeta. Lahko bi dišalo tistim, ki so že na očetovi strani, le da še ne vedo točno, zakaj. Ali pa morda smrkavemu mulcu, ki bi se esdeesovskemu očetu upiral po liniji najmanjšega odpora. V bistvu gre za degradacijo premišljenih, pogosto konfliktnih pojmov v neko na videz čisto obliko, ki pa je pogojno primerna le za nekoga, ki se v tematiko šele spušča.

Vseeno nedoločenosti ne gre zamahovati z roko: takšne retorike je predvsem na desničarskem polu ogromno, diskurz pa ne rabi biti pretirano argumentiran, da deluje. Nekaj prispodob in udarec s pestjo po mizi bi moralo zadostovati. Eagleton se sploh ne zmrduje nad populizmom, niti lastnim. Med drugim zapiše, da se “popularno /.../ spremeni v kič takrat, ko mediji začutijo potrebo, da bi si tako hitro in brez bolečin, kot se le da, prisvojili svoj kos tržne pogače; ta potreba pa se večinoma poraja iz komercialnih vzgibov”.

Vsebinsko se zaplete že pri kot da citiranih očitkih na začetku poglavij, ki so precej arbitrarni in naivni, z njihovim zapisom pa jim Eagleton lahko podari le nezasluženo legitimacijo. Te teze stereotipno očitajo marksizmu ekonomizacijo vsega, materializacijo in željo po uniformiranju človeka do izgube individualnosti ter netrajnost idej samih. Kot tak je tudi odgovor na njih lahko le kaotičen, nekonsistenten in kičasto okrašen, da bi zamotil bralca pred dolgočasnim ponavljanjem generičnih prepričanj. Le redko namreč Eagleton stopi v delo aktivno in pripomore s kakršnim res dobrim argumentom, četudi ga ponavadi hitro pokonča z nerodno šalo ali pretegnjeno metaforo.

Stalno posploševanje, s katerim poskušamo eksplicitno, a neuspešno opraviti takoj, stripovski diskurz in populistični pozivi pa niso odlika tistega, kar bi bilo v tekstu najbolj subverzivno. Nasprotno, naivno dojemanje krize kot sredstva za ceneno samopromocijo je le dodatek avtorjevemu širšemu nerazumevanju levice splošno in marksizma specifično. Tako na primer navaja, da “bančniki in finančniki, ki so pripeljali svetovni finančni sistem na rob prepada, nedvomno že v vrstah čakajo na plastično operacijo, da jih pobesnele ljudske množice ne bi prepoznale in razčetverile pri živem telesu”. Ne samo da se Eagleton izkaže za zelo površnega poznavalca marksistične prakse in sploh ne loči med njeno ortodoksno in sodobno verzijo, hkrati je še precej idealističen interpret množičnih gibanj. Kdo recimo pa sploh s prstom kaže na konkretne omenjene bančnike? Mar ni prav to ustavilo zagona gibanj izpred dobrih dveh let, ko se je množični gnev končal v brezobličnih formulacijah in svetlejših napovedih, ki niso več zadostovale za mobilizacijo in vztrajanje v plesnivih šotorih pred borznimi poslopji? Množica si želi slišati, da se krizno obdobje končuje in – živeti naprej. Ob prvih znakih trepljanja po ramenih in previdno optimističnega kimanja antisistemski moment mine, množica pa se razprši še hitreje, kot se je zbrala, in se vrne v svoje zadovoljno okolje, ki ima bore malo z marksizmom.

Zmerno načitani bralec celo dobi občutek, da Eagletonu povsem uide dejstvo, da je marksistična dediščina organizem veččlenar, ki se je zgodovinsko razvijal s tem, da je komentiral in spremljal sodobnost. Kot tak je nujno paradoksalen in nima enoznačnih resnic, ki bi 'po koncu konca zgodovine' povzele njegovo bistvo. Tako Eagleton praktično nikoli ne seže v samo protislovje, da bi pojasnil vsestranski ustroj Marxove teoretske osnove. Zadovolji se že veliko prej, ponavadi s pomočjo kakšnega obskurnega Marxovega citata, ko pokaže, da je Marx imel v mislih eno in ne drugega. V tej maniri potem lahko Eagleton prosto špekulira, o čem vse bi Marx danes imel točno določeno mnenje, predvsem pa se lahko izgublja v neskončnih kvazimetafizičnih poglavjih o zgodovinski materiji preteklosti in prihodnosti. Žal potem strne bistvo knjige, kjer bi se ta v resnici šele morala začeti, v enem obrobnem odstavku sredinskega poglavja o akumulaciji presežka. To je precej pomenljivo, saj je naslednji spodoben odstavek o načelih resnične demokracije šele v devetem poglavju.

Za las privlečeni podatki intelektualnemu razmisleku ne napravijo usluge, saj jih je zlahka opravičiti v prid antimarksističnim teorijam. Sicer konkretnih podatkov in statistik v delu res ni veliko, ker mu štejem v prednost, po drugi strani tisti, ki so, manipulirajo s kritičnim bralcem. Od rastočih številk nezaposlenosti - v milijonih, ne odstotkih -, ko avtor pozabi omeniti, da je tudi število prebivalcev v stoletju in pol seveda naraslo v milijardah, Sovjetsko zvezo “s svojimi sateliti” meče v isti koš, ne glede na obdobja in geografijo itd. Na nekaterih mestih se sicer odkupi, kot recimo ob omenjanju tržnega socializma in nemarksistične narave stalinizma, toda tudi to ve vsak začetnik v marksističnih študijah. Delo je vsekakor začetniško, morda celo prvo učbeniško spoznavanje s tematiko, toda prav za ta namen umanjka referenc, ki bi nadobudneža napotile naprej. Vsekakor pa stvar ne bo v pomoč nikomur, ki nima doma vsaj 18. Brumairja in Kapitala, saj tudi dokaj marksistično podkovanega bralca ne prepriča o lastni relevantnosti.

Kaj torej odnesemo od desetih odgovorov na očitke Marxu, ki odzvanjajo tudi Eagletonovo kulturno teorijo in ne morejo mimo poglavja o okoljih in živalih? V splošnem predvsem odločitev, da se bomo v prihodnje držali dobrih starih preverjenih kulturnih teorij v slogu Hobsbawma ali Douzinasa, o bioetiki bomo še naprej raje verjeli Ferryju, ekonomije pa se Eagleton tako in tako izogiba. V specifičnem, da bomo imeli na naslednji morebitni vseslovenski vstaji dober transparent v eagletonskem stilu: 'socialna demokracija = kupovanje varnosti pred revolucijo'. Razen tega pa je odgovor na vsa vprašanja verjetno še vedno kar – 42.

Delo Terryja Eagletona Zakaj je imel Marx prav je letos izšlo pri založbi Modrijan. Z njim je vztrajala Lara Otoničar.

                                                                                                                                                       Terry Eagleton