Piše se 7. november leta 1990. Na moskovskem Rdečem trgu večtisočglava množica pozorno spremlja procesijo ob proslavi 73. obletnice oktobrske revolucije. Generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, Mihail Gorbačov, v nagovoru obljubi, da bo uporniško tradicijo Sovjetske zveze in njeno pravico do samoodločbe še naprej ohranjal z nadaljnjo demokratizacijo ter liberalizacijo politične, družbene, ekonomske in ideološke sfere. A rdeča zastava poslednjič plapola na Kremlju v spomin revoluciji. Že naslednje leto bo Gorbačov odstopil, Sovjetska zveza bo razpadla in predsednik Ruske federacije bo postal Boris Jelcin, ki bo s svojo kliko oportunističnih oligarhov do leta dva tisoč s politikami šok terapije dokončno pokončal zapuščino komunizma.

Tudi danes se v Rusiji, ki ji, verjetno dosmrtno, predseduje Vladimir Putin, ne godi nič rožnatega. Čeprav je Putin z dvigom življenjskih standardov, čistko med oligarhi in kratkotrajnim zmanjšanjem nezaposlenosti ter prepolovitvijo revščine uspel popraviti največje izmed Jelcinovih napak, se Rusija sooča s stagnacijo na vseh področjih. Tako pravzaprav ne preseneča, da se v zadnjih letih neumorno razrašča nostalgija po časih, ko so Sovjetska zveza in druge komunistične države še uživale spoštovanja vredno raven politične moči in avtonomije ter ljudstvu omogočale dostojno življenje. Počasno prebujanje iz fukuyamističnih mokrih sanj konca zgodovine in prevlade liberalne demokracije nas tako neizbežno vrača k premišljevanju uspehov in neuspehov realsocialističnih sistemov. 

V naše misli se vrača tudi njihov prvi tvorec: Vladimir Iljič Uljanov - Lenin. Uredništvo kanadske založbe Daraja Press je bilo po obisku v Kirgizistanu, bivši sovjetski republiki, začudeno nad številnimi kipi sovjetskega voditelja in nad vlogo, ki jo še vedno igra v tamkajšnjem javnem življenju. Že leta 2011 se je nato odločilo izdati zbornik, ki bi to čudo premislil. Manjkala je samo primerna priložnost. Zaradi tehničnih, časovnih in finančnih težav Lenin150 ni izšel ob praznovanju 100. obletnice oktobrske revolucije, kot je bilo prvotno načrtovano, ampak šele lansko leto, ko smo se spominjali stopetdesete obletnice njegovega rojstva. Zbornik, pri katerem so sodelovali intelektualni veleumi našega časa, kot so Slavoj Žižek, Alain Badiou, Vijay Prashad, Darko Suvin ali pa Vang Huej, ne premišljuje samo Leninovih političnih in teoretskih dosežkov, ampak tudi njegov odnos do literarnih ved, umetnosti ter vsakdanjega življenja. 

Rdeča nit zbornika se plete okoli predpostavke, da Leninova miselna in revolucionarna drznost navsezadnje nista zvedljivi na niz teoretskih tez, ki jih je Stalin sistematiziral v shemo marksizma-leninizma, uradne ideologije ter znanosti sovjetskega socializma. Diamat je zaradi teoretske rigidnosti in odmaknjenosti od življenja množic z lahkoto postal orodje manipulacije v rokah poznejših revizionistov, kot sta bila Brežnjev in navsezadnje Gorbačov, ki je s perestrojko in glasnostjo pokopal Sovjetsko zvezo. Po drugi strani tudi boljševiški načini reševanja protislovij pred stotimi leti niso zadosten napotek za politično delovanje v sodobnosti. Lenin s tovariši je morda res nasilno obračunal z nasprotniki, ali pa je imel v svojih spisih kaj malo povedati o družini in spolu kot ključnih determinantah kapitalistične eksploatacije, a dela, kot so Kaj storiti? ter Država in revolucija nam onkraj moraliziranja o rdečem terorju in teoretske pristranskosti ponujajo več od praznega blebetanja o neizbežnem sesutju kapitalizma. 

Vedno se je dobro spomniti kakšne Leninove besede, na primer  v članku iz boljševiškega časopisa Zvezda, na katere se sklicuje ena izmed avtoric, Elvira Concheiro Bórquez. Citiramo: “Naša doktrina - je dejal Engels, ko se je navezoval nase in svojega slavnega prijatelja - ni dogma, ampak napotek za delovanje. Ta teza z vso silovitostjo in izrazitostjo krepi tisto plat marksizma, na katero se pogosto pozablja. In ko tako pozabimo nanjo, spremenimo marksizem v nekaj enostranskega, popačenega in brezživljenjskega. Oropamo ga njegovega mesa in krvi, poteptamo njegove osnovne teoretske temelje - dialektiko, doktrino zgodovinskega razvoja, ki zajema vsa možna protislovja, hkrati pa s tem pretrgamo vezi s praktičnimi nalogami dobe, ki se spreminjajo z vsakim obratom zgodovine.” Konec citata.  

Skladnost teorije in prakse predstavlja ključen branik kritike, samokritike in znotrajpartijske razprave, s tem pa principov demokratičnega centralizma. A ta organizacijska nota je zgolj en vidik Leninove misli, drugi pa zadeva predstavo o političnem delovanju. Če politika tradicionalno, kot meni Alain Badiou, sestoji iz skupka procesov, ki zadevajo nadzor nad državnim aparatom in upravljanje z njim, potem je za Lenina ključna vrzel med revolucionarnimi množicami in zastarelim državnim aparatom, katerega temelje je treba na preoblikovati na podlagi neposredne mobilizacije. Oblast in država ne predhajata konstituciji množic v vlogi zgodovinskega subjekta, kot bi nas radi prepričali liberalni veleumi, ampak sta šele produkt njihovega delovanja.   

V preteklem letu se je svet začel soočati z največjo katastrofo po koncu druge svetovne vojne. Kriza, ki je v diskurzu politikov in profesionalnih ideologov sprva figurirala kot izključno zdravstvena, se je med ljudmi kaj kmalu spremenila v sumničavost do ekonomskih, političnih in ideoloških temeljev našega sistema. Avtorji zbornika Lenin150 nam pri tem ponujajo globalen pogled na politično organiziranje v teh burnih časih. Sandoval Cordero se v luči zgrešenega odziva mehiške vlade na koronavirus sklicuje na Renéja Zavaleteja Mercada, bolivijskega revolucionarja, ki je v Latinski Ameriki po Leninovem vzoru  organiziral množice. Vzporedno s tem se lahko navežemo na Vang Huejevo primerjavo leninizma z maoizmom, v kateri preko leninistične doktrine oriše kompleksno razmerje med partijskimi, oblastnimi in množičnimi strukturami, s pomočjo katerih lahko premislimo status sodobne Kitajske.

K estetiki zbornika po drugi strani prispevajo mnogotere slike Lenina iz vsakdanjega življenja in njegovih kipov, predvsem pa poezija pozabljenega boljševiškega pesnika kirgizistanskega rodu, Joomarta Bokonbaeva. Ko se bralec tako prebije do konca svoje bralne pustolovščine, mu v mislih ostane ena njegovih pesmi: “In boljševiki marširajo naprej, na poti, ki sta jo postavila Marx in Lenin. Ko poje slavček, opeva razredni boj, je to pisalo kot dirkalni konj v njegovih rokah.”

Lenina je spet poskušal obujati Matej.