Vsi smo že slišali, kako te dni vardi rogovilijo po Ormožu ‒ ker nas zanima, kaj je fora, danes beremo knjigo Zedinjena slovenska varda, ki jo je med prestajanjem zaporne kazni napisal njihov vojvod Andrej Šiško. Štiristostranska knjiga poskuša vardovstvo zgodovinsko utemeljiti in ga upravičiti znotraj slovenskega pravnega reda. Obenem razlaga miselnost in strukturo gibanja: pojasnjuje kodeks, simbole, deloma pa tudi organizacijo varde.

Ob branju se skoraj samo od sebe zastavlja vprašanje: Kaj hočeš? Češ, slišim, kaj praviš, toda kaj s tem misliš? Delo se začne skoraj in medias res, s pravno utemeljitvijo delovanja vard. O pravilnosti tukaj ne bi izgubljal besed, deloma, ker je sodišče že povedalo svoje, predvsem pa zato, ker se bo to vprašanje reševalo politično in ne pravno. V tem, pravnem začetku pa že lahko razberemo enega osrednjih pojmov političnega projekta vard: ljudovlado. Tukaj se Šiško sicer sklicuje na našo ustavo ‒ oblast ljudstva, saj veste, in na razne mednarodne listine ‒ samoodločbo narodov, a osrednja ideja je mit demokratičnega ustoličevanja karantanskih knezov. 

Mitologizacija ustoličevanja karantanskih knezov in koroških vojvod je sicer splošno razširjena. Jean Bodin, Milan Kučan, Milan Zver in še mnogi so opevali ta običaj, češ, karantanski kmetje so potrjevali kneza, ergo demokracija. A to je le nacionalni mit, podoben hrvaškemu mitu o Poljičkem statutu, srednjeveškem zakoniku, ki naj bi dokazoval, da so Hrvati izumili človekove pravice. Karantanija in kasneje Koroška sta bili fevdalni tvorbi, deklarativna predaja oblasti iz kmečkih rok še ne pomeni, da so bili tudi politični procesi v ozadju demokratični. Za Šiškovo idejo ljudovlade zgodovinska nenatančnost niti ni usodna, vendar se pogosto zdi, da se Šišku namesto argumenta zapiše romantična mistifikacija. 

Šiško sicer pomena ljudovlade ne pojasni natančno, vendar se zdi, da v resnici ne nasprotuje parlamentarnemu sistemu oblasti. Predvsem hoče, da bi se varda priključila organizaciji varnostnih sil, kar nekako spominja na Clausewitzev sistem, v katerem vojaško silo dopolnjujejo razne sestave Landwehr, po naše deželne brambe. Toda koga ali kaj brani varda? No, odgovor je več kot očiten ‒ slovenski narod. Pravo vprašanje je torej, kako razume slovenstvo in kako se slovenstvo umešča v celoten projekt. 

Šišku lahko očitamo, da se kot mačka okrog vrele kaše mota okoli “narodnega” bistva svojega političnega projekta in ga nikoli naravnost ne artikulira. A to je le simptom, kajti narodova substanca in bit sta za Šiška ‒ in posledično varde ‒ v resnici nepomembna in zato tudi neizoblikovana. Vardistični nacionalizem je torej še rudimentaren, zmožen predvsem artikulacije zunanje grožnje, ki jo predstavljajo begunci in internacionalizem, pojem slovenskega naroda pa ostaja nostalgija za nečim, kar je obstajalo le v napol izmišljeni preteklosti.

Torej še enkrat: Kaj pravzaprav praviš? Čeprav veliko piše o obrambi pred tako imenovano “begunsko” grožnjo, naj bi varda imela splošnejše cilje. A vsaj v dotičnem delu Šiško ne ponuja natančne ideološke opredelitve slovenstva: kako naj bi Slovenci živeli in kdo naj bi bili. Sicer je očitno, da je Šiško družbeno konservativen. V Kodeksu Slovenov je recimo jasno vidno, da na družbo gleda skozi prizmo tradicionalnih spolnih vlog. Zapiše, na primer, citiram: “Bodi zvest ljubljeni. Tisti, ki ga ni ljubila ženska, ni vreden, da gre skozi Severna Vrata med družbo Junakov.” Konec citata. Toda zdi se, da gre pri tovrstnih maksimah bolj za identifikacijo z nekakšnim mitološkim herojstvom kot pa za konkreten načrt uveljavitve konservativne vizije.

Šiško zavrne totalitarizem in obsodi neonaciste, tudi komunist ni, pravzaprav se ne ukvarja toliko z vprašanji ideološkega pozicioniranja. A če upoštevamo poudarjanje narodne zavesti in govor o obrambi naroda, pa ljubo mu temo rodomora, je vardizem neke vrste spontana desna politična pozicija.

Tudi kadar se Šiško posveča ideološkim vprašanjem, to počne ezoterično in s tujerodnimi koncepti. Domoljubje na primer primerja z vedskim sistemom čaker, ki si sledijo tako: družina, rod, lokalna skupnost, dežela, država, celina, planet. Vsaka izmed naštetih stopenj ima za Šiška lastno mitološko substanco, zaradi katere so si posamezne dežele, države, lokalne skupnosti različne, hkrati pa predpostavlja, da je za mir in blaginjo dovolj, da so posamezne stopnje med sabo uravnotežene. Sklepam, da ravno zato Šiško ne razpravlja o dejanskih notranjepolitičnih ukrepih: verjame, da je narod treba le obvarovati, ga uravnotežiti z okolico, narodni karakter pa bo potem opravil svoje. A pod površjem teorije o čakrah se skriva predpostavka, da je možna harmonija členov celote, ki pač spregleda sistemsko definirane notranje antagonizme, zaradi katerih je kakršno koli ravnovesje v resnici nedosegljiv ideal.

Dokaz, da bo narodni karakter svoji nalogi kos, Šiško izpelje iz zgodovine, od Karantanije pa do generala Maistra. Očitno je, da je tako orisana preteklost Slovencev sila romantizirana, a vendar se Šiško tukaj ne oddalji preveč od običajne šolske zgodovine. Kot je koncept ljudovlade samo drugo ime za parlamentarizem, je Šiškov narodni karakter samo zgodovinski lokalpatriotizem. Reproducira mitologijo slovenstva ‒ pri tem pa mu med dejanskimi zgodovinarji in domoznanci materiala ne zmanjka. Zato najbrž ni na mestu, da kritiziram specifično Šiška ‒ manjvrednostni kompleks je očitno internacionalna bolezen nacionalizmov od Nemčije do Rusije, da se narod ohrani potrebuje bajke in mite.

Šiškov politični manifest nam torej pokaže neizdelano verzijo nacionalizma ‒ konkretna razprava o problemih naroda, sploh notranjih, ni toliko važna. Tudi narava zunanje grožnje ni posebno važna. Bistvena je le obramba, s katero se bo narod konstituiral sam. Projektu umanjka dejanska razprava o konkretnih problemih in konkretnih rešitvah ‒ tudi v svojem programu strankarskega projekta Zedinjene Slovenije ostaja Šiško pri zelo abstraktnih in apolitičnih idejah: želi pošteno gospodarstvo, sodstvo, ljudovlado in podobno, manj pa se ukvarja s konkretnimi načini, kako to doseči in kaj to sploh pomeni. Hkrati je torej tako radikalen centrist kot tudi zagrizen nacionalist, ki hoče pač braniti slovenski narod, kar koli že ta je, pred grožnjami, kar koli že te so. 

Šiškov projekt dobro pokaže problem nacionalizma: toliko časa in prostora nameni ukvarjanju z abstraktnimi kodeksi in izvori slovenstva, da pozabi na realne probleme današnjega Slovenca ‒ ki niso povezani z vprašanji naroda in običajev, pač pa z dostopnostjo stanovanj, dela in podobno. Hkrati se tako trudi opredeliti konkretno in manifestno grožnjo slovenstvu ‒ trenutno jo najde v neoboroženem beguncu, ki zmedeno išče obljubljeno Nemčijo ‒ da spregleda dejanske, čeravno bolj subtilne nasprotnike ‒ izkoriščevalski globalni kapital ali podnebne spremembe ‒ pred katerimi ne varuje nobena uniforma.