Knjiga Robyn Eckersley z naslovom Zelena država: Premišljanje demokracije in suverenosti je izšla pri Časopisu za kritiko znanosti leta 2019. Original iz leta 2004 so prevedli Jani Rebec, Rok Kranjc in Andrej Lukšič. Eckersley v knjigi predvideva prehod in poglobitev demokracije iz liberalne v ekološko. Problem, ki ga Eckersley prepoznava v delovanju strukture trenutnih državnih ureditev je, da ne priznava višje avtoritete od lastne suverenosti, kar otežuje meddržavno sodelovanje; nadalje države vedno manj sodelujejo v globaliziranem kapitalističnem gospodarstvu, kar povzroča gospodarsko rast s hudimi posledicami za ekološko stanje, nepravično distribucijo dobička in ekološko škodo; poleg tega je problem liberalne demokratične države pomanjkanje demokratičnega delovanja in odgovornosti. Kljub negativnim spremembam v zadnjem desetletju od izdaje knjige, kot sta denimo izstop ZDA iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in splošen upad demokracije, pa Eckersley kot pozitivne vzgone prepoznava močne mobilizacije državljanov in transnacionalnih skupin, zlasti zaradi podnebnih sprememb. Zelena država potrebuje gibke javne sfere, močno volilno roko, da prek strankarskega sistema prevzame oblast.

Eckersley teoretično operira s konceptom države, ki ga za razliko od večine ali mainstreamovske dialektike zelenih ne odrine na stranski tir, temveč zastavi kot ključen konstitutivni del družbene ureditve, ki omogoča sodelovanje ekoloških parametrov pri vodenju zelene države. Države namreč kljub vplivom neoliberalnih ekonomskih tokov omogočajo regulacijo in discipliniranje tržne aktivnosti, da te ne ogrožajo ali povzročajo ekološke škode. Država ima vendar mehanizme in javno legitimnost, ki bi jih ob institucionalni prevetritvi lahko uporabljali za izgradnjo javnih polisi ali konkretnega vključujočega sistema principov delovanja in odločanja, ki bi upoštevali potrebe nadnacionalne oziroma razširjene mednarodne skupnosti. Avtorica razvije modus kritičnega konstruktivizma. Na preseku navidezno nezdružljivih šol kritične teorije in pozitivizma razvije teorijo, ki predstavlja alternativo liberalnim in racionalnim družbenim modelom. To stori tako, da vključi človeški in nečloveški svet, torej tudi »širšo biotsko skupnost (v katero so ugnezdene človeške skupnosti).« Razvije perspektivo kritične politične ekologije, ki krmari med »nedisciplinirano politično imaginacijo in pesimistično resignacijo statusa quo«.

Liberalnodemokratične države niso sposobne zamejiti okoljskih problemov, niti to ni v njihovem interesu, temveč jih premeščajo v prostoru in času. Problem liberalne demokracije je, da je osredotočena na svobodo individualne izbire. Tolerira moralni pluralizem, ki se nanaša na investicije, potrošnjo in proizvodnjo, ki hkrati avtonomnemu posamezniku in predvsem marginaliziranim okoljskim žrtvam omeji zmožnost reprezentacije pri oblikovanju odločitev in uživanje teh istih svoboščin, ki jih liberalizem domnevno podpira. Liberalnodemokratične države niso zmožne zagotoviti sistematične okoljske zaščite in ne podpirajo inkluzivne komunikacije globalne skupnosti. Liberalistična atomistična ontologija sebstva aplicira instrumentalni razum za obvladovanje sveta, ne sprejema kritike in neinstrumentalnih odvisnosti od okolja - družbenega in biološkega sveta. S tem je liberalnodemokratična država mnogim bistveno ogrozila človeško avtonomijo in okoljsko integriteto.

Eckersley kot alternativo liberalnodemokratični državi predlaga postliberalno demokracijo s stopnjo odgovornosti. Ekološka demokracija omogoča drugačne poglede na javno/zasebno, domače/mednarodno ter na intrinzično vrednost okolja napram izključno instrumentalni ali uporabni vrednosti okolja za človeka. Zelena država si prizadeva za stalna soočenja javnih in zasebnih akterjev. Uporablja inkluzivne reprezentacije vseh akterjev in kritično deliberacijo. Zahteva po ekološki demokraciji narekuje samozamejevanje in vzpostavitev regulativnega ideala, kjer bi vsi potencialno oškodovani morali imeti besedo pri oblikovanju polisi ali odločitev, ki imajo lahko ekološke posledice. Konstitucija zelene države je usmerjena navzven, presega teritorialne, nacionalne, (obstoječe) demokratične okvirje in dojemanja suverenosti. Zavezana je človekovim pravicam, življenju podpornim storitvam, integriteti zelenih ekosistemov in biotski raznovrstnosti. Nadalje je za zeleno državo pomembna demokratična, odprta komunikacija - pravica do okoljskih informacij, participacije, odškodnine pri okoljski škodi, upoštevanje previdnega pristopa korporacij, neodvisna javna zelena avtoriteta, mednarodna združevanja za implementacijo okoljskih sporazumov.

S temi predlogi Eckersley ne zanika obstoja države, temveč koncept nadgradi v že obstoječih strukturnih podlagah vladavine prava in izvršne veje oblasti, vendar pa ti instrumenti dopuščajo, da države postanejo lokalni agensi skupnega dobrega in omogočajo čezmejno demokracijo. To pomeni, da se namen države spremeni na podlagi legitimnosti, moralnih in demokratičnih načel. Zelena država želi naturalizacijo okoljskega diskurza v vsakodnevni obči sferi, s katerim bi nadomestili prevlado ekonomskega. Koalicija zeleni državi so ozaveščeni aktivni državljani. Strukturni predpogoji so znanje, materialni in legalni viri, učinkovite institucije za oblikovanje polisi, inovativna industrija in politična participacija. Eckersley predlaga premik iz klasične v refleksivno modernizacijo, iz okoljske produktivnosti v okoljsko pravičnost. Teritorij ali meje moralne in politične skupnosti se razširijo na transnacionalno državo, ki sodeluje tudi v recipročnih sporazumih drugih skupnosti izven države. Države so hkrati avtorji in naslovniki skupnih čezmejnih norm. Suverenost se pomika od partikularnega k splošnemu in obratno - na karto suverenosti lahko igrajo državljani, ki imajo pravice do teritorialne (ekološke) integritete in države, ki jih suverenost ščiti in jim preprečuje vdore onesnaževanja.

Mednarodno sodelovanje prinaša večje možnosti za okoljske režime. Dober primer je denimo Aarhuška konvencija, vendar so po Eckersley boljša vstopna točka za prehod na zeleno državo zelene reforme v bolj razvitih državah, ki lahko ustvarijo zelene ovojnice ter se multilateralno povežejo mednarodno in narekujejo svetovne premike. Eckersley povzema, da je »ironija ironij, da pot do globalnega vladovanja tiči v tem, da bogate narode naredimo bolj demokratične.« Zelena vlada tudi ne bi smela sprejemati reform čez in čez, temveč upoštevati opozicijska gibanja, lokalni know-how ter puščati dovolj prostora za civilne iniciative. Refleksivna okoljska moderna transnacionalna država nastaja prek vzajemne demokratizacije odnosa država-državljan in mednarodnih odnosov.

Kljub temu, da Eckersley pripoznava vlogo javnih sfer in nujno dopuščanje prostora za skupnostne iniciative civilne družbe, pa pravi, da se zelenenja države ne more vzpostaviti brez politične volje zelenih in drugih strank, ki prevzamejo oblast prek strankarskega sistema. Da ne izgubljamo besed o trenutni protidemokratični okoljski politiki vodilnega političnega paketa v Sloveniji, nam kot kaže ta trenutek ne preostane drugega, kot da se pridružimo množici zelenih ob petkih. Kljub pogumni in v tem trenutku vedno bolj oddaljeni alternativni družbeni ureditvi pa Eckersleyjina Zelena država ne sloni na idealističnemu in utopičnemu programu, temveč državo vrne na tirnice, ki bi to institucionalno telo vodile kot legitimno in moralno družbeno strukturo, kakršna naj bi država ljudi, odvisnih od okolja, sploh bila. Zelena država nudi zanimiva orodja v času, ko so na eni strani države v svoji suverenosti nasproti globalnemu kapitalu v zatonu, po drugi strani pa se krepijo nacionalne politike in državne meje zapirajo. Priporočamo v branje in izvajanje.