V branje smo pridobili knjižico Ernesta Mandela Dolgi valovi kapitalističnega razvoja, ki jo je pred kratkim izdala Sophia. Mandel je mož, okiten z mnogimi naslovi: politični mislec marksistične provenience, aktivist, zgodovinar, ekonomist, celo, kar mu ne bomo šteli preveč v slabo, Belgijec. Krepnil je že leta 1995, knjiga pa je zbirka njegove izvirne verzije Dolgih valov, ki je bila izdana leta 1980. Vsebuje sicer še dva predgovora k različnim izdajam, poleg Mandelovega še predgovor Daniela Bensaida ter uvod Francisca Louca, za konec pa še svetlo točko knjige, spremno besedo Michela Hussona. Knjigi priloženi so še dodatki iz poznejših predavanj, v katerih je natančneje opredelil izvirne koncepte in vsaj deloma dopolnil empirično skopi izvirnik.

Temeljna poanta knjige je zgodovinski proces, ki preči kapitalizem in določa rast gospodarstva. Govori o dolgem valu ekspanzije in depresije kapitalističnega gospodarstva, ki se ponavlja v od 20 do 25 letnih valovih. Pravi, da so dolgi valovi več kot preprosta ritmična gibanja naraščanja in padanja stopnje rasti kapitalističnega gospodarstva. Zanj so to zgodovinska obdobja v polnem pomenu besede.

Mandel je tukaj stopil stran od strogo marksističnega mehanicistično-fatalističnega razumevanja razvoja kapitalističnega sistema. Ne priznava nujnosti teleološkega padanja povprečne profitne mere in kriznega konca kapitalizma ob najbližjem vogalu. Po drugi strani pa je tudi zavrnil teorije klasične liberalne teorije o mistično harmonicistični logiki izravnavanja trga.

Razlog, zakaj obdobja imenuje valovi in ne cikli, leži v dejstvu, da ne gre za sistemsko ponavljanje določenih korakov. Proces razvoja ni premočrten, ampak odvisen od celega kupa drugih dejavnikov, kot tudi ni avtomatično potekajoč. Prehod iz ene faze v drugo je negotov. Notranja logika kapitalističnega funkcioniranja lahko namreč pojasni naravo vala šele, ko se je že začel in nato spremenil iz ekspanzije v depresivno stagnacijo. Kot pravi tudi Trocki, ni v preskoku iz depresivnega vala v ekspanzivni kapitalistični logiki nič notranje nujnega ali neogibnega. Ta točka preloma lahko za Mandela leži le v kapitalističnemu sistemu zunanjih, od družbenega okolja odvisnih, eksogenih dejavnikih. Ti dejavniki so nedeterminirani in arbitrarni.

Sprožilni dejavniki so tako vdor zgodovinskega dogodka v ekonomski proces, kar zažene gospodarsko ekspanzijo. Zraste profitna stopnja, poveča se produktivnost in v vsakem primeru se pojavi hiter tehnološki napredek ter širitev trga. Pridemo do procesa, ki hrani samega sebe, jahajoč tehnološko revolucijo. Vse to pa traja do določene mere, ko rast kapitala in učinki tehnološke produkcije pojenjajo in pride do padca profitne stopnje ter posledične krize profita.

Padec profitne stopnje deluje dušilno za ekonomsko rast in pomeni daljše obdobje stagnacije. Ekspanzivni dolgi valovi pa so nasprotno obdobja, ko naj bi močne sile temu in takšnemu tendenčnemu padanju povprečnih profitnih stopenj nasprotovale. Zakaj se določene okoliščine pojavijo v nekaterih obdobjih, v drugih pa ne, je za Mandela vprašanje analize specifičnih zgodovinskih situacij.

Tukaj pa se pojavi vprašanje, ki si ga Mandel nikoli ne postavi in ki zadeva epistemološko utemeljenost njegovega miselnega aparata. Ali lahko zaporedne zgodovinske dogodke umeščamo v prirejen kalup, ki jih povezuje po formalnih značilnostih, in med idealnimi derivati zgodovinskih delcev povežemo nit vzroka in učinka? Ali s tem iščemo vzorce med dogodki in v statistiki, ki tam niso prisotni? To je posebno vprašljivo ob Mandelovi uporabi zgodovine, spominjajoč na wallersteinovsko selektivno grupiranje dogodkov na eni strani in določevanju nekaterih dogodkov kot vratarjev v novo obdobje na drugi.

Ko govorimo o tendencah kapitalističnega razvoja, je vprašljiva uporaba enotnega analitičnega aparata za analizo različnih obdobij, v katerih delujejo procesi, ki jih mogoče imenujemo z istim imenom, naj si bo razredni boj in njegova narava družbene intervencije, ali pa organska sestava kapitala. Vendar se njihova partikularna vsebina razlikuje v pomenu, ki ga ima sama zase in za svet. Če samo primerjamo obdobja 1845-1875 in 1925-1945. V obeh obdobjih je bila v Britaniji obrestna stopnja padajoča. Je potemtakem upravičeno reči, da sta oba padca del skupnega trenda, ko pa sta svetova, v katerih delujeta, ekonomski aparati, ki so prisotni, gospodarska situacija, katere del sta, kvalitativno tako različni, kot so vozovi in avtomobili, prvi prisotni v prvem obdobju in drugi v drugem.

Ko je govora o valovih in ciklih, ne moremo mimo vprašanja, ali lahko povežemo dogodke v nize, ki jim vladajo pravila frekvenčnega vala. Ali pa je to le priložnostno ukalupljanje in se kompleksne, medsebojno odvisne, a različne dejavnike druži v koherentno celoto le s pogledom statistike.

Mandel se poskuša očitkom o togem ekonomizmu ogniti s poseganjem po zgodovini in družbenih dogodkih. Toda kolikor se spozna na ekonomsko teorijo, toliko je njegova epistemološka luknja njegovo čisto sociološko razumevanje družbe. Kot dokaz za stagnirajoči depresivni val, začet leta 1968, postavi področje francoske »nove filozofije«, česar pa ne opredeli, temveč jo zgolj obtoži skepticizma in iracionalnosti. Ker govori o času, ko delujeta Lacan in Foucault, ima navsezadnje tudi prav. Saj smo vsi slišali za Foucaultejeve sadomazo dogodivščine v San Franciscu. Foucault, ti pacek, ti. Vzpon antihumanizma pa se zanj odraža v popularnih subkulturah tistega časa in njihovih »degradirajočih« tendencah. In vsebine, ki so zanj tako šokantne? Omeni porast satanizma, ki je bil v tistih časih popularna prazna tarča histerije, in astrologijo. Grozljiv prikaz degeneracije kulture pa vidi v popularnosti kultne grozljivke The Omen.

Sklepam torej, da tako malo omenja Japonce prav zato, ker črni njihovo horror produkcijo. Vsakdo je dandanes že filmski kritik, tudi ostareli trockist. Moralistično pridušanje, ki smo mu priča nekje na sredi knjige, se, preden zaide nazaj v modrovanje o klasifikacijah kapitalistične rasti, preobrne še v nekajstransko drkanje nad superiornostjo socialističnega ideala.

Zanimivo trditev, da so valovi v veliki meri podrejeni zmagam in porazom razrednega boja, pa omeni le bežno in še to nakaže z nekimi absurdnimi krivuljami razrednega boja. Rak rana dela je, da vseskozi težko ločujemo ugotovitve, ki naj bi bile produkt strogega teoretskega razmisleka in subjektivne predsodke.

Čas, ko je bila napisana knjiga, se odraža v njeni vsebini, a kot pravi Husson v odlični spremni besedi, neregularnost in čudnost sedanjih ekonomskih razmer pomenijo, da ga moramo, če želimo razumeti svoje mesto, kritično povprašati, skupaj ali pa proti Mandelu.

Med platnicami je plul Domen Mohorič.