Če bi želeli miselno gibanje, znano pod imenom novoveška znanstvena revolucija, utelesiti v posamezniku, bi se nedvomno materializiralo v korpusu Isaaca Newtona. Ta materializacija uspe tako splošni zavesti, v kateri angleški fizik pooseblja najimenitnejšega znanstvenega genija, kot tudi dlakocepski zgodovini znanosti, ki lahko v Newtonovem delu izsledi vse protislovne heterogenosti, lastne njegovemu času. V svojih hkratnih vlogah utemeljitelja osnov klasične mehanike, zagrizenega alkimista, interpreta Biblije in z njo skladne kronologije sveta, predstavlja Newton individualno presečišče med srednjeveško sholastiko in okultizmom ter mehanično filozofijo, na katerem se je krojila moderna znanost. Prejšnji mesec so pri Založbi ZRC v okviru zbirke Historia Scientiae izšli Newtonovi Izbrani spisi, ki omogočajo natančnejše razumevanje konteksta razvoja njegove meta-fizike.

Izdaja obsega šest besedil v prevodu Valerije Vendramin in Mateja Hriberška, h katerim je dodana obsežna spremna beseda Matjaža Vesela. Vsem rokopisom je skupno, da so nastali v zgodnjem obdobju Newtonovega raziskovanja, torej do leta 1684, pred izdajo Matematičnih principov filozofije narave, v katerih je utemeljil svoje slavne tri zakone gibanja in splošno načelo gravitacije. V izbor so med drugim vključeni zapiski iz njegove študentske beležke, v katero je skiciral komentarje k čtivu, ob katerega je trčil med svojim študijem na Univerzi v Cambridgeu. Poleg tega sta v zbirki tudi prevoda obeh spisov o svetlobi, ki ju je napisal po tako imenovanih anni mirabiles, čudovitih letih eksperimentiranja v »samoizolaciji« med 1665 in 1667, ko je Anglijo preplavila kuga.

Iz spisov je na prvi pogled razviden vpliv Descartesove filozofije, ki v Newtonovi zgodnji misli izmenično nastopa kot stalna referenca kritike klasikov in osrednji predmet polemike. Kot nazorno prikaže avtor spremne besede, je francoski racionalist v Cambridgeu druge polovice 17. stoletja skupaj s Hobbesom veljal za najnevarnejšega med modernimi filozofi, čigar radikalne ideje bi utegnile med mlade matematične menihe zasejati klice ateizma. V tutorskem priročniku Univerzitetna pravila, ki jih morajo upoštevati mladi učenci in učenjaki je bilo tako zapisano svarilo, naj se študentje ne zagledajo v kartezijanizem. Leta 1668 je predstojnik univerze prepovedal razprave o Descartesovi filozofiji. A obenem so - zlasti v 50-ih letih istega stoletja - njegove spise poskušali večkrat vpeljati v učni načrt. V vsakem primeru je bil mladi Newton dovolj drzen, da je v svoji knjižici hranil in predelal Descartesova zbrana dela, na katera se v svoji beležki tudi obsežno sklicuje. Iz nje je mogoče razbrati, da so prav Meditacije in kartezijanska fizika Newtonu omogočile pozicijo, s katere se je zoperstavljal svoji bolj tradicionalno usmerjeni študijski literaturi. Čeprav bo nekaj desetletij kasneje Newtonov prelom z Descartesom postal eden izmed stebrov razsvetljenske filozofije narave, Izbrani spisi pokažejo, da ta rez ni pomenil absolutnega zavračanja, temveč uporabo Descartesovega miselnega aparata za nadgradnjo kartezijanizma samega.

Z vidika razumevanja Newtonovega odnosa do Descartesa je osrednjega pomena rokopis De gravitatione, ki je načeloma zasnovan kot razprava o hidrostatiki, a je večji del namenjen spodbijanju premis Descartesovih Principov filozofije. Kot napove Newton sam, je namreč spodkopavanje filozofskih oziroma metafizičnih temeljev kartezijanske fizike nujni predpogoj za vzpostavitev resničnejših temeljev mehaničnih znanosti. Na Descartesa se torej spravi z njegovo lastno kamnoseško maksimo: »Odkopal bom pesek, da pridem do skale.« Pri svojem konstruktivnem nadzidavanju se Newton osredotoči na tri elementarne pojme: gibanje, telo oziroma materijo in prostor. V nasprotju z Descartesovo koncepcijo relativnega prostora, v katerem lahko gibanje teles določimo le glede na sosednje, dotikajoče se entitete, Newton ločuje med pojmoma razsežnosti in materije. Telo ni istovetno z razsežnostjo, ampak predstavlja le individualizirano mesto v prostoru. Izhajajoč iz tega zagovarja idejo absolutnega prostora - negibnega, neskončnega in nespremenljivega okvira, glede na katerega lahko določimo mesto in gibanje vsakega telesa. V skladu s to ločitvijo je Newton – zopet v opoziciji z Descartesom – zastopal obstoj praznin med posameznimi delci v prostoru.

Opredelitev telesa v De gravitatione v veliki meri izvira tudi iz teoloških razhajanj med obema filozofoma narave. Medtem ko si Descartesovo materijo lahko zamišljamo neodvisno od prisotnosti Boga, je pri Newtonu neustvarjen in večen le še prostor. Telesa, nasprotno, Bog ustvari po lastni, arbitrarni volji iz niča, v praznem prostoru, in torej ne obstajajo po nujnosti. Oziroma, v tehničnem izrazoslovju avtorja samega: »[U]činek božje volje je oblika ali formalni vzrok telesa, ki poimenuje vsako razsežnost prostora, v kateri bo nastalo telo.« Stvaritev materije Newton pojasnjuje z analogijo med božjimi in človeškimi zmožnostmi. Podobno kot sleherni človek z lastno voljo giblje svoje telo in druga telesa, tudi Bog s svojo neskončno popolnejšo umno dejavnostjo poraja bivajoče stvari.

Prav v teh, na videz preseženih in sodobni znanosti tujih fragmentih se odraža morda glavni prispevek prevoda Izbranih spisov. Tudi počitniškemu bralcu ali bralki omogočajo, da Newtona uzre skozi prizmo filozofije narave druge polovice 17. in prve polovice 18. stoletja, izven fizikalnih učbenikov, v katerih je njegova misel vedno že zreducirana na nekaj formul, ki naj bi kot jabka z jasnega potolkle srednjeveško meglo. Kot je opazil že Thomas Kuhn, prikazujejo znanstveni učbeniki linearni razvoj že danega sklopa problemov in rešitev, ki so sprejeti znotraj določene tradicije, in s tem prikrivajo vlogo znanstvenih revolucij, ki so te paradigme zakoreninile. Izbrani spisi nam, ravno obratno, približajo Newtona, ki predmete mehanike še vedno percipira skozi aristotelske pojme substance, akcidence in prvotne materije, nekatera besedila pa po vzoru evklidske geometrije členi na definicije, aksiome in propozicije.

Nenazadnje je z drugačnim pojmovanjem znanstvenega, ki se kaže v Newtonovem raziskovanju narave, mogoče povezati tudi njegov najbolj večen znanstveni prispevek: utemeljitev zakona težnosti. Ideja o sili, ki bi na daljavo delovala med delci materije, namreč odstopa od premis mehanične filozofije, h kateri prištevamo večino pionirjev moderne znanosti, na primer Galileja. Temeljna predpostavka mehanične filozofije je, da lahko naravne pojave pojasnimo zgolj z zakoni gibanja materije, kar iz analize izključuje okultne ali vitalistične sile. Po eni izmed interpretacij naj bi Newton svojo koncepcijo težnosti zasnoval pod vplivom svojih alkimističnih eksperimentiranj in branja hermetičnih besedil. Tako v razpravi O zraku in etru kot v Hipotezi o svetlobi in kasnejših Principih se pri pojasnjevanju sil privlačnosti in odbojnosti med delci sklicuje na dejavnost etra oziroma etrskega duha, a nato zaključi, da za natančnejšo določitev njegovih zakonitosti ni na voljo dovolj poskusov. Zdi se torej, da Newton sam prepozna mejo, preko katere ni več mogoče oblikovati mehaničnega modela za duhovne principe, ki so sicer usmerjali njegovo proučevanje.

Skozi ezoterične razprave o etru in razsežnosti prinašajo Izbrani spisi širše ozračje prostora Newtonove naravne in spontane filozofije. Z njuno umestitvijo v pogoje znanstvene produkcije 17. stoletja presežejo zoperstavljanje podobe genija, ki oznanja prihodnost, in anekdot o preživljanju časa v laboratoriju alkimistične preteklosti. Lahko se torej le nadejamo izida načrtovanega drugega dela, v katerem bodo zbirki predvidoma dodana še Angleževa poznejša besedila.