Človek ali stroj?

Človek ali stroj?

Recenzija izdelka
23. 1. 2015 - 13.00
 / Kinobar

Za oskarja nominirana Igra imitacije je film o genialcu. Kar takoj cikne na klasična Dobrega Willa Huntinga in Rain Mana, karakterno uravnoteženo mojstrovino Amadeus, formalno drzni Pi in na z oskarjem nagrajenega neshizofrenega filma o shizofreniku, Čudoviti um. Prav na Čudoviti um Igra imitacije od vseh naštetih najbolj spominja: v obeh imamo skupino petih kolegov, kjer spočetka glavno trenje poteka med čudaškim genialcem in priljubljenim, lucidnim vodjo te skupine. Še hevreka se genialcema v Čudovitem umu in Igri imitacije zgodi v baru med pogovorom, kako zapeljevati ženske.

Genialci so torej, glede na omenjene filme, pogostokrat človeški kalkulatorji in hodeče enciklopedije, medij višje sile, ki jih dela iztaknjene iz tega sveta. Igra imitacije je film o Alanu Turingu, človeku, ki je s skupino sodelavcev shekal enigmo in s tem odločilno pomagal pri zavezniški zmagi v 2. svetovni vojni. Turing je posebnež brez smisla za humor, rahel mizantrop in samotar. Predvsem pa hudičevo dober v križankah in reševanju logičnih problemov. Veliko lažje mu je dekodirati šifrirana sporočila kot tista, ki jih ljudje zakodirajo med vrstice.

Pravzaprav se zgodba, če jo rahlo ogolimo, sliši dokaj znanstvenofantastično: Turing se bori proti stroju. Da bi ga premagal, mora ustvariti še boljši stroj. Igra imitacije tu privleče na plan prikrito vprašanje filmov o genialcih: ne vprašanje, ali je genialec Bog, temveč ali je genialec stroj.

In za Turinga se zdi, da deluje po principu stroja: iz okolice sprejme podatke in se na njihovi podlagi odloči za najbolj logično in racionalno rešitev. Ko se znajde pred etično dilemo, ima statistika prednost pred čustvi. Ne narediti nekaj, zaradi česar bi se počutili dobro, ampak narediti nekaj, kar je logično, poskuša biti njegovo vodilo. Če je zaročenka šibka točka, prek katere te lahko izsiljujejo – se moraš znebiti zaročenke. Turing življenje igra kot šah. A ta šah igra s sveto predanostjo.

Delati zgodovinski film je nesmiselno, če ta ne korespondira s sedanjostjo. Človekovo stvarjenje pametnega stroja in premagovanje osamljenosti z njim sta za gledalca 21. stoletja najširša vhoda v film. Če je Alan Turing imel mokre sanje, so bile najbrž videti kot svet Jonzovega filma Ona.

To so morda najpomembnejša vprašanja filma, ki pa jim ta ne posveti dovolj pozornosti, saj je preveč zaposlen z napredovanjem zgodbe. Ta ne pomaga toliko karakterizaciji, temveč morajo karakterne značilnosti služiti poganjanju zgodbe. Igra imitacije se odvija na treh linijah: na prvi liniji je zasliševanje detektiva Nocka, Turing pa mu pravzaprav govori svojo zgodbo, ki predstavlja drugo, glavno linijo - ta se odvija v letih vojne in dešifriranja enigme. Tretja linija je retrospektiva v retrospektivi, mladostni spomini na zatiranje in prvo pravo prijateljstvo s kognitivno enakovrednim sošolcem, ki je bilo obenem tudi prva ljubezen.

Vprašanje je, kaj je vloga te vložene pripovedi v detektivsko izpraševanje, če se med detektivom in Turingom ne vzpostavi nikakršna dinamika, konflikt, prevpraševanje dejstev. Turingovo pripovedovanje zgodbe očitno nima nikakršnega vpliva na njeno podobo – izkušamo jo kot realno, čeprav nam je pravzaprav posredovana kot spomin. Ravno vpeljava detektiva Nocka in Turinga kot izpraševalca nudi filmu možnosti, da ne ponavlja očitnega, da se zgodbi ni treba pretvarjati, da je pripovedovana prvič, a tega začuda ne izkoristi. Tako je film bolj kot ne osredotočen na izpolnjevanje mest v strukturi.

Ker gre za retrospektivno pripoved, bi si Igra imitacije lahko prihranila marsikatero sceno, ki le ponavlja točno to, kar gledalec pričakuje. Enostavno preveč je ponazoritev, ki smo jih v podobnih filmih že videli na isti način, zato se zdi tudi stopnjevanje neke scene do vrha kot poslušanje že znanega vica. Vsi vemo, kako se bo končalo, če ne iz poznavanja zgodovine pa iz filmskega spomina. Film se preveč vživi sam vase in pozabi, da se pravzaprav pripoveduje z distance.

Igra imitacije ni totalen flop od oskarjevega nominiranca; drži tempo, zna potegniti gledalca in biti duhovit, Tyldunova režija je nevsiljiva in eden od največjih adutov filma je blesteča predstava Benedicta Cumberbatcha. A vse te kvalitete ne morejo zakriti bistvene pomanjkljivosti, da je le preveč obrtniški in premalo inovativen. Oziroma, kot reče predstavnik britanske obveščevalne službe Turingu, točno tak je, kot je mislil, da bo.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.