26. LIFFE: EVROPA NA KRATKO IN PERSPEKTIVE

26. LIFFE: EVROPA NA KRATKO IN PERSPEKTIVE

Recenzija izdelka
20. 11. 2015 - 13.00
 / Kinobar

Letošnje Perspektive so se bližale koncem sveta in agonije, prekinitvi zamer in požrtju vsaj dela lastnega ponosa. Skoraj polovica filmov je imela stičišče v številu različnih koprodukcij, ki so dosegle tudi po štiri. Od vseh pa se je največ medijskega pompa zlivalo po madžarskem filmu Savlov sin. Prvenec Lázsla Nemesa je odmevnost stoprocentno upravičil. Po vpisu si je kdo v sarkastičnem podtonu dejal, da še enega »lager« filma ne bi bilo treba posneti.

A Savlov sin ni igrana propagandna uspešnica, niti ni odličen, a mukotrpen Lanzmannov dokumentarec Shoah. Od stereotipiziranja se odmika že s kamero, ki je fokusirana za, ob in na glavnem igralcu Gézi Röhrigu. Tako je gledalec ves čas v njegovem tempu, ki nikoli ne popusti. V ozadju se dogaja pekel, ki je potenciran zgolj skozi zvok strelov, krikov, vpitja Nemcev, laježa, medtem ko je vizualna podoba v sekundarnem planu. Saul je tako eden od tistih, ki proti svoji volji pomaga pri ubojih, čisti, zbira obleke in dokumente. V tem nedostojanstvenem početju, ki je zgolj prisilno opravljanje najhujšega za nadrejene, se odloči za dostojanstveno dejanje - pokoplje dečka, za katerega reče, da je njegov sin. V času, ki je bržkone bližje koncu 2. svetovne vojne, ko so se v koncentracijskih taboriščih dogajali tudi upori, ko je bil obup vseh že na vrhuncu. Saul želi narediti vse; najti rabina, primerno mesto, kot da gre za zadnji smisel sredi popolnega nesmisla. Lahko bi prebrskali vse možne slovarje, a nikjer ne bi našli primerne ustreznice za opis obrazne ekspresije Röhriga. Morda mu to moč daje tudi dejstvo, da je pesnik. Kakorkoli, v tej specifični individualni drži, ki simbolizira univerzalno grozo in krivdo, je Savlov sin tako edinstven.

Nenavadno popolno tišino v kinu pa je pretrgal rahlo zapostavljen film, Projekt stoletja. Prvi projekt kubanskega režiserja Carlosa M. Quintele je združitev fikcije in dokumentarnih posnetkov. Film, ki za kuliso jemlje gradnjo nuklearke v 80-ih letih prejšnjega stoletja, tega krasno katastrofičnega čuda, ki bi prinesel prosperiteto vsem. Quintela z resničnimi posnetki pokaže potek gradnje, ljudi, ki so vanjo vložili vse zadnje razbolele ude in obenem vso ameriško obarvano propagando.

Nato preklopi v črno-bel, nekoliko nagnjen in pomenljivo kadriran svet. Prestavi nas v stanovanje treh moških treh različnih generacij. Stanovanje v blokovskem naselju, iz katerega sežejo panoramski anti-razgledi na anti-znamenitost - nedokončano nuklearko. Vsi trije moški so v sebi prav tako nedokončani oz. nepomirjeni. Dedek Otto, ki ga igra odlični Mario Balmaseda, je preživel vse sisteme in ostal mu je le žgoč cinizem in zlata ribica. Njegov spomin pa je vseeno boljši. Potem njegov sin Rafael, ki je v upanju na prihodnost kot inženir gradil jedrsko pošast. Zdaj pa živi s svojim očetom, v majhnem stanovanju in nima skoraj ničesar. Tu je še Rafaelov sin, tretja generacija, že po defaultu izgubljen.

Med njimi tako ves čas prihaja do trenja in dobesedno do merjenja kurcev. Vsa ta podjebancija pa se subtilno usmerja tudi na gledalca. V nekem trenutku smo priča kadru, ko Otto gleda direktno v kamero in nas nagovarja. Posnetki imajo bolečo humorno učinkovitost, na primer, morajo ti razkužit cel blok, ki je že tako dotolčen, a tvoja riba bo vseeno imela čisto vodo. Znotraj filma se pojavi flashback iz De certia manera, filma Sare Gómez iz leta 1974, v katerem vidimo mladega Balmasedo. Ta film je veljal za prelomnega, saj je prav tako mešal fikcijo z dokumentarnimi posnetki. Prav tako je prikazal devastacijo, ki pa je nastala po kubanski revoluciji. Vsiljevanje sprememb in ozkoglednih planov še ne pomenita dolgoročnih rešitev. Tako tudi Projekt stoletja pokaže, da zgolj ideja brez ozira na možne predvidene faktorje ne odpravlja razlik in v tem primeru za sabo pušča zgolj betonsko infrastrukturo brez življenja.

Perspektive so prikazale tudi klasično islandsko dramo Ovna, ki je vendarle vlila nekoliko optimizma. Posnetki islandske pokrajine in ovc pozdravijo tudi zadnje depresivce. Vsaj za tisto minutažo, ko se tudi v filmu mizantropska ovčjerejca, sicer brata, končno pomirita. Po drugi strani pa sta v sekciji razočarala vsaj dva filma. Najbolj Parabellum, ki je sicer triumfalno zakoličil svet, a se ga je trudil preveč priročniško nakazati in je zapadel bolj v živo videoigro. Drugi pa je na veliko razočaranje Družinski film, ki je imel dobro zasedbo, še posebej je izstopal pes, a sama zgodba in konec sta zadala malo preveč Hallmark primesi. Preden pa dokončno razsodimo, Liffa namreč še ni konec in šele ta bo formalno nagradil najboljšega perspektivca.

 

(Andreja Štepec)

 

Več v posnetku.

 

 

 

Trailerji:

Savlov sin
Projekt stoletja
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness