17. oktobra so v Kranju premierno za splošno javnost predvajali celovečerec, za katerega vedo predvsem uporabniki interneta. V njem sta se združila dva kolektiva mladih filmskih ustvarjalcev amaterjev. Razen direktorja fotografije, Saša Štiha, gre predvsem za druščino naturščikov, a nekaj o tem kasneje.

Geneza se bere tako: Bil je nekoč Luka Marčetič, režiser omenjenega filma, ki je snemal svoj videoblog; iz katerega so se rodili humoristični kratki filmi in nadaljevanka Dan ljubezni, s katero ga je spoznala širša javnost. No, še prej pa z rimejkom Požigalec – The Movie, v katerem spoznamo tudi Nika Zagodeta, s katerim sta postala prepoznaven par iz Brežic in kasneje računalniških zaslonov. Na drugi strani Slovenije sta se dva Jeseničana, znana pod vzdevkom Gojko Ajkula aka Goran Hrvaćanin in Mario Ćulibrk, v približno istem obdobju v svojih kratkih filmih norčevala predvsem iz razširjene subkulture devetdesetih – čefurjev, ki so samozvani Carji. Nekega dne so združili moči in že pred štirimi leti smo lahko na Youtubu gledali štiri dele nadaljevanke Pr' Hostar, ki imajo danes že čez milijon ogledov.

V nabito polni dvorani ljubljanskega Koloseja si je to nedeljo avtorica besedila ogledala zdaj že celovečerni film Pr' Hostar. Če so vam godile nadaljevanke na internetu, vam bo tudi film, saj v njem ni najti nič kaj novega. Besedni humor se izmenjuje s šalo na šalo, ki jih sestavljajo norčevanja iz gorenjskih stereotipov iz scenarija Gorana Hrvaćanina in Dejana Krupića. Telesne in situacijske komike je bolj malo. Ob sicer prepričljivi in dokaj življenjski igri večine, pa izstopa še pretirano karikirani lik glavnega barmana v vlogi Gorana Hrvaćanina.

Če Pr' Hostar primerjamo z nekaterimi preteklimi komedijami, ki so v slovenskem filmu zaznamovale nekaj zadnjih generacij, lahko povlečemo kakšno paralelo. Gre namreč za skupino nesposobnih mladcev, ki v želji po ohranjanju statusa quo v svojem življenju pade v finančni problem, kjer se stkejo povezave s kriminalnimi potmi. Že videno. Obvezen je še en slovenski dialekt, ki je tu gorenjski, in vsaj en čefur. Že videno. Žal je pri nekaterih protagonistih dialekt na trenutke precej prisiljeno izgovarjan. Pri vseh stereotipih pa pozitivno izstopajo unikatni prevodi iz slovenščine v hrvaščino, ki jih je izvedel Niko Zagode.

Gre za še eno komedijo, ki bo verjetno postala kultna zaradi pomoči interneta, vendar je humor precej drugačne vrste kot na primer v filmih Jebiga, Tu pa tam ali nenazadnje Šiški Deluxe. Vendar o humorju danes ne bomo sodili, še manj o užaljenosti določenih zaradi njega.

Verjetno pa je treba opozoriti na dejstvo, ki je bilo izpostavljeno že na letošnji tiskovni konferenci ob 19. festivalu slovenskega filma. Zaradi dostopnosti in kvalitete opreme se med avtorji filmov pojavlja vse več tako imenovanih amaterskih filmskih ustvarjalcev, ki imajo na AGRFT-ju verjetno le kakšne prijatelje, če že. Zato tudi upamo, da bodo v prihodnosti na festivalu pozabili na kakšne obvezne kvote filmov z AGRFT-ja ali produkcije TV Slovenija in bo v ospredje resnično prišla kvaliteta ustvarjanja.

Že če se ozremo v pretekla leta, je stanje nekaterih akademsko izobraženih režiserjev v odnosu do komedij kratko malo porazno. Po drugi strani pa smo prav v ponedeljek praznovali 20. obletnico verjetno enega prvih slovenskih amaterskih celovečernih igranih filmov, prav tako komedije – Spomini mame Manke. Lani je bila lansirana komedija Šiška Deluxe, proizvod faliranega študenta Fakultete za matematiko in fiziko in diplomanta arheologije Jana Cvitkoviča. Potem je tu nekaj neodvisnih komedij, ki jim je bilo posvečene izjemno malo pozornosti, kot je na primer Rimska zgodba, danes že v celoti dostopna na Youtubu, ali pa akcijska komedija Izhod Dejana Baboska, ki se je pri študiju ukvarjal predvsem s slovensko književnostjo, slovenščino, teologijo in zgodovino.

Tu je potem sicer še nekaj uspešnih komedij izpod rok Gorana Vojnovića ali Matevža Luzarja, ki sta diplomirala na akademiji. Vseeno pa se zdi, da se je vsaj v zadnjih nekaj letih s komedijo ukvarjalo vsaj približno enako število diplomiranih režiserjev kot tistih, ki se s formalno izobrazbo te vrste niso nikoli srečali. Pri tem pa so bili približno enako uspešni, če za uspešnost štejemo prepoznavnost in smešnost – karkoli že to točno je. Kot enega od negativnih primerkov komedije diplomiranega režiserja lahko gotovo navedemo lani predstavljen film Julija in alfa Romeo Blaža Završnika, ki ga bomo nekateri z veseljem čim prej pozabili. Tu pa se postavi vprašanje, ali je kvalitetna komedija tako nezaželena pri institucionaliziranih režiserjih ali pa vzvodov za izdelovanje le-te na AGRFT-ju pač ni moč dobiti? Ali gre samo za špekulacije?

Pr' Hostar vsekakor ni spregledana komedija in prav tako ni eden od flopov. Prenekaterim že slišanim šalam vsake toliko sledijo tudi tiste na »drugo žogo«. Eden od kriterijev uspešnosti pa je pri komediji vedno ta, da mora biti vsaj delno tudi resnična. In Pr' Hostar ste verjetno tudi sami nekoč in nekje že bili.