Alistair v hektični deželi

Alistair v hektični deželi

Recenzija izdelka
2. 5. 2014 - 13.15
 / Kinobar

Terry Gilliam nadaljuje ekranizacijo orwelovske tematike 1984, ki jo je pred 29 leti na platna prvič ponesel z mojstrovino Brazil. Režiser z Ničelnim teoremom zaključuje trilogijo, ki jo na njegovi vmesni poti zapolnjuje še 12 opic. Z odslikavo družbe in sveta, ki nas čaka, nam zdaj v vsej svoji »natupiranosti« želi prikazati sedanjost, ki jo dihamo, morda prav z namenom, da bi se zavedali, kako mizeren je postal naš vsakdanjik.

Ničelni teorem načenja enigmo smisla človeške eksistence. Zdi se, da smo postavljeni v kontrastno razmerje med Štoparskim vodnikom po galaksiji in novodobno Alico oz. Alistaira. Tehnološko napredno iskanje, s katerim se bomo dokopali do odgovora na veliko vprašanje, »zakaj smo sploh tukaj?«, se staplja z moško perspektivo, ki pred našimi očmi doživlja metamorfozo. A s kafkovsko preobrazbo se je Gilliam tokrat prenaglil, saj jo je v igri, ki stavi na bizarnost, prikazal preveč odsekano.

Uvodni prizor približa popolnoma golega moškega, Qohena Letha, igra ga Christoph Waltz, ki zazrt v računalniško preslikavo praznega vesolja razpira zgodbo o obstoju nečesa nadrejenega. Sprva bi ga imeli za mizantropičnega čudaka, ki variira med najnovejšo tehnologijo in uporabo mikrovalovke ter grelca za vodo. Qohen kot programerski genij, ki dela za korporacijo Management, ki ljudem osmišlja življenje, živi popolnoma asketsko.

Gilliam je razdvojenost glavnega lika z zunanjim svetom upodobil že s samo diskrepanco njegovega bivanjskega razmerja. Qohen je lastnik zapuščene in v ognju delno uničene katedrale, kjer prevladujeta temačnost in zatohlost. Efekt kamere, ki ves čas lebdi nekako nad tlemi, dodobra ponazarja neuravnovešenost lika in njegov večni nemir. Takoj, ko prestopi prag doma, pa se morajo tako njemu kot nam gledalcem očesne paličice prilagoditi na močno svetlobo. Pred nami se izriše reklamni pano s sloganom »svet je lepši v barvah«. Zastrta zaprašenost naredi prostor mavričnemu spektru bleščečih podob, oglasi dobesedno kričijo in nam ponujajo tudi do 100% popust na izdelke. Zaledje svojega svetišča zapušča samo zaradi službe, ki jo opravlja na sedežu Managementa kot njihov najboljši heker. Managementu, ki ga pooseblja Matt Damon, Qohen služi zgolj kot orodje, ki cele dneve kodira sporočila in soustvarja celotni družbi urejen kaos. Izbirnost je problem in prav z njo se spopada njegov delodajalec. Računalniki so rešitelj iz krize nezmožnosti selekcioniranja med npr. 300 vrstami zobnih past. Program, s seštevkom vseh naših individualnih potreb, izvrže končni optimalni produkt.

Hekerski mojster, odet v črnino, večino življenja čaka na klic. »The call«, ki mu bo podal zadnji odgovor. Ves čas prosi, da bi ga upokojili, govori, da je na smrt bolan, vse, da bi lahko doma dočakal omiljeno zvonjenje telefona. Naposled mu je ugodeno, vendar le pod pretvezo, saj se mu zada nemogočo nalogo - odkodirati enačbo, ki bo dokazala smisel življenja. V spopadu z enačbo, ničelnim teoremom, se prehodi njegovega blaznenja lepo odslikavajo s prehajanjem letnih časov.

V namišljeni pomoči, ki mu jo posredno nastavlja Management, je tudi psihiatrinja oz. sprogramirana verzija instant terapije na ekranu, ki prihaja iz epruvete in je vedno dostopna. Njej Qohen izpoveduje najgloblje misli v prepričanju, da je lahko obraz iz pixlov zavezan zdravniški etiki. Tilda Swinton, ki je s kančki cinizma in prekomerno nevrotičnostjo sicer prepričljiva in deluje rahlo bowiejevsko, a nažalost v najbolj zadrogirani fazi.

Qohenov iskren odmik od ljudomrzne težnje pa prvič nastopi, ko spozna seksapilno Bainsley. Z njo preko virtualno zasnovane »kuščarske« preobleke vstopa v domišljijske lokacije, kjer je vsakršna intimnost dovoljena. Med njima se tudi v realnosti splete vez, ki oslabi po ugotovitvi, da je ona le ena izmed marionet Managementa. Film na tem mestu preide v romantično zatopelost. Dvoje ranjenih in izrabljenih bitij, ki nikakor ne moreta biti skupaj, saj dejansko izven green screena ne eksistirata. Tako kot pesem, ki ju kliče iz ozadja, da sta čudaka, ki v to realnost ne sodita.

Edini »razumni« glasnik v celotnem filmu je predstavnik najmlajše generacije, Bob. Bob vsem pravi Bob. Zapomnjenje imen je po njegovem kaj drugega kot pa nesmisel. Bob je prototip indigo otroka z robotskimi kapacitetami. Kodira lahko brez prestanka in nazadnje pomaga pri razrešitvi teorema ter osvešča Qoehna o manipulativnih prijemih Managementa. A tudi Bob ni imun za konzumistični cirkus, ki ga pripelje do izgorelosti.

Humorističnih vložkov skorajda ni. Ni pythonskega podtona, ki bi nepovezanost dialogov ublažil in nas prestavljal iz kadra v kader. Kopica likov, ki bi lahko tudi bili le nerealni produkti, uničujejo celotno strukturo zgodbe. Zgodbe, ki je praktično neobstoječa in igra, ki je niti odlični Waltz ne izpelje na dotičnih mestih, saj dejansko zaplava v onostranstvo. Film prav tako scenografsko ne dosega svojih predhodnikov, nasprotno - razočara z uporabo gadgetov, ki so le nadgradnja domačega laptopa. Kostumografija izpade kot zbirka najdenih oblek iz pozabljenih raveov v 90-ih, medtem ko določene kulise delujejo kot predelave vzorčastih plaščev finih ruskih dam. Zaprtost ljudi na zabavi v svoji privatni MP3-party in koketiranje z nikomer je očitno vrhunec, ki se nam ponuja v bližnji prihodnosti. Edino nevidne cigarete se zdijo v vsej nesmiselnosti smiselne; niso pasivno agresivne, ne izkrivljajo ženske privlačnosti in če lahko dihamo praznino, zakaj ne bi praznine še kadili.

Po vsem kontrastiranju pa bi se lahko vprašali še o umeščenosti filma v dvorano Kolosej. Ciljna publika Gilliama je tam prisotna ravno toliko kot zmožnost sedenja pri miru brez žvečenja stiroporsko mutirane koruze in srebanja gaziranih pijač. V temi nas je bilo za prijateljsko partijo pokra, kar sicer ni neprijetno, a vseeno bi kino dvorane v centru premogle kakšnega obiskovalca več. Morda je nenamerno prav antropološkost dotične cone v skladu s samim filmom. Po ogledu gledalec stopi naravnost v kaotičnost pisanih trenirk, tigrastih vzorcev in fanov Spidermana 101. Umanjka še izlet v McDonald's Drive-in na kolesu, da bo izkušnja večera izzvenela v svoji popolni nesmiselnosti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.