Animateka 2014: drugič

Animateka 2014: drugič

Recenzija dogodka

Pa je šla 11. Animateka. Nagrade so potalane, sponzorski piri popiti in ti prisrčni likci, ki predstavljajo letošnji obraz Animateke in ki so med festivalom krancljali Kinodvor, so do dobra pokradeni. Njihov avtor, animator Akinori Oishi, pa se bo še tri tedne sam zadrževal v Ljubljani in je odprt za druženje. A da ne bomo samo klevetali in žaltavih razdirali, poglejmo, kaj si o Animateki mislijo naši letošnji zajedalci novinarskih akreditacij.

Jagodni izbor je poleg sekcije nagrajenih filmov Cartoon d'Or najbolj ziheraška varianta, če hočemo videti kakšno top animacijo. Eden prvih omembe vrednih letos je japonski Čas za večerjo. Kot marsikateri animirani film tudi ta izključi veliki plan in se fokusira na detajle. Otroci, ki čakajo na prehodu za pešce in skočijo, da jih ne bi povozila senca avtobusa. Fant, ki tako dolgo tapka polžjo hišico, da se polž zateče v odvrženo piksno. Prevračanje kozolcev. Ali pa film Mlečni zobje, ki nas butne nazaj v otroštvo, ko smo z jezikom žokali majave zobe.

Detajli so najboljši posredovalci občutka. In občutek mora biti primerno posredovan, če se hočemo spustiti v zajčjo luknjo. Zato je marsikdaj težko reči, o čem je nek film govoril. Večina animiranih filmov deluje kot sanje. Veliko jih namreč deluje po logiki nezavednega. Če je eno od najboljših sredstev za vzbujanje občutij jukstapozicija elementov, predvsem medij risane animacije za isti namen pogosto izrablja tudi asociativno prehajanje elementov iz enega v drugega. Tak način prehajanja tudi topi občutek za čas. Način, na katerega so animacije jagodnega izbora pripovedovale zgodbo, ponavadi ni kronološki, vzročno-posledičen, ampak nelinearen. In ravno tak način podajanja zgodbe zgošča film okrog občutja oz. stanja. Kot da so želeli filmi iz občutja ustvariti vorteks, kamor bodo posrkali tudi gledalca. Ravno zaradi tega se zdi, da se dogajajo izven časa, v več časih naenkrat ali pa s preskoki v času.

Film Žeja, recimo, govori o alkoholizmu neke ženske. Sedeži kinodvorane, ki spominjajo na ribje luske, se izkažejo za obleko neke ženske. Ta izpije iz kozarca, ki spominja na moškega, in ko pije, kozarec preraste njena usta in nadomesti njeno glavo, njena glava postane kozarec z obrazom in iz tega kozarca se zliva vino, ki postane kravji nos, ustnice pod njim pa dve objemajoči se telesi.

Eno temeljnih zadovoljstev gledanja animiranih filmov jagodnega izbora je podobno branju branju Šalamuna v najboljši formi: da gledaš nekaj, kar ti mozag pošlje v vesolje in ti, kot bi rekel Dragan Živadinov, odpira kardinalni nevron. Torej čisto ludistično veselje nad asociativno zmožnostjo, nad domišljijo.

In eden največjih tovrstnih guštov letošnje Animateke je bil film Božično deblo avtorjev Aubierja in Patarja, ki je fasal tudi veliko nagrado Cartoon d'Or (mimogrede: med petimi nominiranci je bil tudi Boles Špele Čadež!). 26-minutna visokooktanska smešnarija, kjer sta Kavbojec in Indijanec otroka, njun oče pa je konj (malo cikne na Cow & Chicken, ne?). Kjer imajo živali potne liste. Kjer lahko pri Božičku prekličeš darila za otroke, ki so speštali skrbno pripravljano božično rolado. In kjer rolado speče konj.

A Božično deblo ni samo šopanje for, smešnih glasov in bizarijad, ampak vse to sloni na trdni strukturi. Zdi se, kot da ima vse: zgodbo, napetost, pregon, karakterje, zaplete, preobrate, humor in domišljijo. In predvsem tempo, ki šopa eno foro za drugo, a zaradi tega ne izgublja fokusa. Ker je ena najslabših stvari, ki jih ljudje ponavadi delajo z ljubimi stvarmi ta, da jih poskušajo oponašati, naj rečemo le, da si ta film najdite zlepa ali pa zgrda.

Univerzalno zgodbo parabolskih razsežnosti pa nam ponuja brazilski Deček in svet Alêja Abreuja, celovečerni animiran film, namenjen otroškemu občinstvu po srcu in duši. »Otroško« pa tu še zdaleč ne kot »naivno« ali »luškano«, kamor se večkrat stekajo sodbe o delih, namenjenih najmlajšim. Film namreč poseže naravnost v globine umazanega, temnega in nasilnega »odraslega« oz. tako imenovanega resnega in resničnega sveta.

Ne, na začetku ni bilo besede. Bila je tišina in rdeča pika, ki je padla v jezero belega platna. Sprožila je valovanje v rumeno-oranžni in to je porodilo še druge barve in oblike. Še pred vsem svetom in edenskim vrtom pa se je rodil deček. In iz dečka je zrasel vrt brazilskega podeželja, poln barv, živali in cvetov. Minimalistične oblike v stilu Barquesa in izredne barve v preprosti tehniki svinčnika in krede, ki spominjajo na Mirojev primitivizem, izrisujejo idilo ljubečega družinskega življenja. Občutek statičnosti in izpopolnjenosti sveta, kjer se nebo nikoli ne odpne v brezkončnost, je stalno ovito v preprost zvok flavte. Ultimativnost in univerzalnost podob se kaže tudi v odsotnosti besede, večkratni panorami ptičje perspektive, ki skrči podobe na osnovne geometrijske like ter kalejdoskopski maniri prelivanju časa in prostora.

Kot v vsakem pravem mitu, se tudi v Dečku in svetu zgodba splete okoli očetovega odhoda – tokrat modernizirano z vlakom iz vasi v mesto za kruhom. Deček gre seveda za njim v zgodbo o odraščanju in spoznavanju sveta. Vzpostavljen konflikt sloni na tipično binarni podobi narava-vas-družina-ljubezen proti mesto-država-oblast, ki doživi vrhunec v odkritem spopadu dveh ptičev - pisanega feniksa, ki se je rodil iz glasbe woodstockovsko obarvane množice proti državi. To predstavlja črn ptič, odkrito nacistične vrste. Kar je sicer eden tistih momentov v filmu, ko si rečemo, to je pa že tako očitno, da daje občutek podcenjevanja gledalca. Čeprav morda najmlajši še nimajo te podobe v glavi, pa povsem nepotrebno duši hotene univerzalne razsežnosti zgodbe, ki na nas zre iz postarane dečkove prihodnosti. In ta nima veselega in srečnega podtona.

Skozi binomsko perspektivo narava-mesto pa se na bolj hudomušen način razgledujejo umetniki neodvisnega seattelskega kolektiva, SEAT, ki jih je v programu animatečnih žirantov predstavljala njihova kuratorka Tess Martin. Strange creatures je naslov mini promocijske retrospektive, ki sodi v eno tistih tipično hipstrsko indie edicij na folk glasbeni podlagi. Lahkotnih, humornih, predvsem pa svežih in novih barv ter oblik. Več o Seattlu, ameriški indie animirani produkciji in evropskemu barvnemu lončku nam bo v RKHV intervjuju danes ob 18. večerni zaupala Tess Martin sama.

Še en žirant letošnje Animateke, Andreas Hykade, je nemški animator in profesor animacije na šoli v Badnu obenem. V četrtek smo si na festivalu lahko ogledali kratko retrospektivo njegovih animacij: v začetni Ljubezen in tatvina v ritmu glasbe se oblike različnih zgodovinsko poznanih animiranih ikon prelivajo v Hykadove domislice, v Ognjeni krogli, drugi iz njegove The country trilogije, se v črno-beli izrazito striparski črtkani risbi razvije animiran western s poudarkom na ljubezenskem trikotniku.

Hykade se v svojem delu drži abstraktne strani, njegovi karakterji so preprosti, linije so jasne. V filmu Pritlikavec sta nežno prelivanje barv in feel-good glasba podšita s kruto resnico, ki jo spozna otrok, ko mora ubiti zajca, za katerega je eno leto skrbel. Potem sta tu še lika tipa La linea: ptič kivi, ki hodi po platnu in golta okusna čarobna rumena zrnca, a žal je trip vedno krajši in manj barvit, ter režiserjeva najnovejša domislica: Myself. Myself je režiserjev računalniško zarisan alterego, ki v manj kot minuto kratkih odsekih nagovarja gledalca, ga prosi, da mu »pomaga pri odvajanju od kajenja« in »pri iskanju pomena vesolja«, in obtožujoče ali celo pokroviteljsko bolšči vanj, ko ga pred vsako nalogo spodbudi z »We have to prepare mentally.«

Jasmine Alaina Ughetta je avtobiografski celovečerec, zgrajen po predlogi pisem režiserja v Franciji in njegove izgubljene ljubezni Jasmine v Iranu, ki so brani v voiceover moško-ženski naraciji. V žanrsko-stilskem hibridu film prehaja iz animiranega claymationa v zrnate super-8 arhivske posnetke iranske revolucije v 70ih ter v meta-prikaz animatorjevih rok in njihovih posegov v plastelinaste figurice ter iz škatel ter odpadnega materiala zgrajen Teheran.

Nasprotujoči si rekonstruirani drobci spominov revolucije in ljubezni nihajo med dokumentarnim in fantazijskim ter mestoma prikličejo v spomin Persepolis Marjane Satrapi, vendar pri Jasmine politično ostaja v okvirih osebnega, kjer različna dojemanja končnega razvoja revolucije povzročita razhod ljubimcev. Osebna perspektiva ljubezni, razdalje in razhoda je zajeta v zgnetena antropomorfna bitja iz ob dotiku segrevajočega se plastelina. Ughetto za prikaz Jasmine in drugih Irancev v filmu uporabi moder plastelin, sebe pa oblikuje z rumenim. V poetični estetiki stapljanja barv dveh med seboj prepletenih plastelinastih figur tako iskreno pove vse, kar je pri povsem preprosti in univerzalni temi, kakršna je ljubezen, povedati treba.

Jasmine (Alain Ughetto)
Deček in svet (Alê Abreu)
Hi! I'm a nutria (Drew Christie)
Nuggets (Andreas Hykade)
Ring of fire (Andreas Hykade)
The Runt (Andreas Hykade)
Harsh Tokes and Bong Jokes (Clyde Petersen)

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.