Animateka eno leto po 10-letnem jubileju podira nove rekorde. Program v vsej svoji obširnosti ostaja v istih programskih sklopih. Več pa je študentskih tekmovalnih filmov in tujih gostov. Na ta decembrski teden animacije, ki se bo končal v nedeljo, jih je prišlo kar 160. To se občutno pozna na delovnih zajtrkih z gosti, ki so prav tako množično obiskani. Srečanja so nam dala misliti, da je bil prav stik z gosti tisto, kar je novembra umanjkalo Ljubljanskemu mednarodnemu filmskemu festivalu - LIFFe. Še ena noviteta je letos tudi ta, da v otroškem tekmovalnem programu Slon po novem glasuje publika.

Če se nameravate udeležiti Animateke, pa naj vas še posvarimo, da ta ni primerna za epileptike. Tako v Jagodnem izboru kot v sklopu tekmovalnih filmov se najdejo abstraktni filmi, podloženi z elektronsko glasbo vseh vrst in s hitro menjajočimi se kadri. Takšen je na primer film Tretja stran od sonca, kjer je Theodore Ushev izmaličil katalog festivala animiranega filma, da bi naznanil konec dobe papirja. Je pa bil to tudi eden redkih filmov iz sklopa Svetovni jagodni izbor, ki je bil bolj ekspresiven kot narativen.

V letošnjem programu so bile tako projekcija ob odprtju festivala kot Retropektive posvečene omnibusom. Nekaj je očitno tudi na magični številki deset, kar je povprečno število filmov, vključenih v omnibus. Posebna projekcija ob otvoritvi festivala pod naslovom Re-cycling je simbolično nakazovala mednarodno udeležbo. Ta je namreč projekt desetih animatorjev iz različnih evropskih držav, od katerih je vsak ustvaril enominutno animacijo s tehniko risanja neposredno na film, podobno nekaterim animacijam Normana McLarena, ki smo jih lahko v novembru videli v Slovenski kinoteki. Prav v poklon 100 obletnici njegovega rojstva je tudi ta animacija nastala.

Torkov prvi vzhodnoevropski in srednjeevropski tekmovalni program je minil v znamenju glasbe in otožnosti. Redko smo slišali govorjeno besedo, kot bi se avtorji bali, da bi pokvarili animacijo z uporabo človeškega govora. Pravo nasprotje celovečernih animacij, kjer je pri Kamenju v žepih vseskozi prisotna pripovedovalka, in sicer Signe Baumane, ki je tudi režiserka filma. Tudi tu ne gre za nič kaj veselo tematiko. V resnici sledimo cinični pripovedi predstavljanja širših družinskih zgodb, ki so se končale s samomorom. Pomešana s tematiko shizofrenije in lucidnimi sanjskimi podobami nas skozi kartunistično, črno obrobljeno barvno risbo vodi tudi po zgodovini te duševne bolezni v Latviji.

Selektorji so se odločili za zanimiv vrstni red v prvem tekmovalnem sklopu. Fugi za čelo, trobento in krajino je sledil Aubade, kjer se motiv čela prav tako vleče čez celotno animacijo. Fuga je sicer prva animacija Jerzyja Kucija [jErđija kUcija] po kar trinajstih letih premora. Črno-bela risanka, ki se na trenutke zdi trodimenzionalna, pa se precej razlikuje Aubade Maura Carrara. Ta se namreč poigrava s toplimi barvami in telesi, ki se gibljejo po vodi. Tudi Kopališče, v katerem se avtor poigrava z življenjem med domišljijo in resničnostjo, je nekakšna študija človeškega telesa v vodi.

V prvem tekmovalnem sklopu smo lahko videli še Kurgana, hiperrealistični znanstveno-fantastični 3D-prizor z dvema duhovoma, in stop-motion Na drugi strani gozda iz Estonije, ki je priredba znane zgodbe o Rdeči kapici. S stop-motionom se je sklop tudi zaključil. Simulacra, ki je sledila, je hrvaška animacija, kjer se moški izgubi v nekakšnem neskončnem labirintu. Ne moremo pa mimo mračnjaškega črno-rumenega Črnega semena in proučevanja ljubezni skozi psihološko zanimivo Neevklidsko geometrijo. Vsekakor je treba izpostaviti tudi Sv. Ladislava proti Mariji Egipčanski, ki je bil enostavno narisan s svinčnikom in najpogostejšimi markerji, ki jih najdemo v puščicah, vse skupaj pa podloženo z dubstepom in parodičnimi upodobitvami različnih religijskih simbolov in oseb, kot smo jih podobno videli v Mythopolisu. Je pa tudi svetla izjema med animacijami tega dne, kar se tiče pozitivnosti sporočila.

Drugi tekmovalni sklop se je od prvega razlikoval že po uporabi zvoka, kjer smo večkrat slišali govor, ki ga v prvem delu praktično ni bilo, razen pri animacijah, kot sta stop-motion Ivane Jurić – Buba, v katerem dekle postane metulj, in groteskni Portret, kjer skozi fotomontažo sledimo spačenim, skoraj razdimljenim obrazom. Z dadaistično Tebi v srce se je sklop pričel in nadaljeval s pravljično rdeče obarvanim kesajočim Lesenim princom. V tem sklopu smo videli tudi precej konvencionalni žanrski animaciji: Cyclopedes in Deževne dneve, ki so po stilu spominjali na pred kratkim viden celovečerec Medena koža. Eden zabavnejših stop-motionov v tem sklopu pa je zgodbo pisal skozi potovanje steklenice in odtisov v pesku na neki neznani plaži.

Več o posameznih sklopih, nagradah in zaključku festivala vam bojo v torek zaupali Robert, Anja in Petra. Na spletu pa lahko zamudniki prisluhnete tudi pogovoru z Akinorijem Oishijem, rezidenčnim umetnikom Animateke in Stripburgerja, ki je poskrbel tudi za letošnjo zunanjo podobo.