Antologija maščevanja

Recenzija izdelka
15. 5. 2015 - 13.00
 / Kinobar

V primeru, da v sebi ne nosite nasprotovanj, vam jih bodo zagotovo vzpodbudile naslednje zgodbe. Tako bi se dalo predrugačiti glas Hitchcocka v Alfred Hitchcock Presents. Serija, ki je že sredi petdesetih let 20. stoletja osmislila kratke nepovezane zgodbe, polne drame, umorov, nasilja, črnega humorja, skratka odsev temačnih plati človeštva. Papirnato verzijo lastnih zapisov je skoraj 60 let kasneje v specifični omnibus prenesel tudi Damián Szifrón. Argentinski režiser, ki je po dveh celovečercih in serijah, novejšo argentinsko filmsko industrijo postavil na mednarodni zemljevid s krutim in za crknit Wild tales. Forma omnibusa je bila pogosto upodobljena v filmih, z različnimi režiserji, liki, ki so ponovno vznikali z menjavo vlog, sublimiranimi prehodi iz ene zgodbe v drugo, torej z dokaj vidno začrtano povezanostjo. Szifron pa se je na koncu odločil za svojevrsten pristop in zgolj s širšo tematsko noto zaokrožil film.

Šest zgodb, ki plasirajo poznane časovne in krajevne okvirje in ironizirajo situacije in dogodke, kot je poročna svatba, v katerih bi se, če se že nismo, lahko znašli prav vsi. Prav realna premisa, ki izdela zaplet, vrh in razplet posamezne zgodbe, v sebi koncentrira vse elemente človeškega odzivanja na dejanskost stanja. Szifron je uspel zakoreninjene scenarije v glavah posameznikov preleviti v nepredvidljiv in nadgradljiv mini film v filmu. Glavno karakteristiko Wild tales, intenco po maščevanju, je režiser stopnjeval iz jeze v srd, ki rezultira v nasilje. Ob tem je ves čas nagibal kocko na robu mize v smer cinizma in odpiral problematiko hierarhičnih bojev na ravni individualne in kolektivne razslojitve.

»Bastards rule the world,« reče ženska kuharica v nekem obcestnem dinnerju v drugi zgodbi in doda, da je zapor svobodnejša obliko življenja. Bastards ali ljudje na položajih so brez neposrednega poimenovanja ali celo nanašanja na subjekt vidni v vseh zgodbah. Od posameznikov, ki so s stalnimi negacijami zaničevali delo in talent oziroma netalent drugega, do nedotakljivih korporacij in mestnih oblasti, samooklicanih večvrednih poslovnežev, bogatunov do plejbojskih ženinov. Vsem se povrne njihova netaktna nesramnost in vzvišena večvrednost nad tako imenovanimi brezvezniki. A vendar Szifron ne deluje predvidljivo, da bi prikazoval superjunaške zmage dobrega nad slabim, temveč z gladkim presekom zapusti vsako zgodbo, ki bi se sicer lahko še nadaljevala.

Szifron je v nekem intervjuju povedal, da vrstni red zgodb sledi procesu njihovega nastajanja na papirju. Prva zgodba na letalu zato deluje kot nekakšna uvertura, z zadnjim zamrznjenim kadrom, ki začrta preporod nove argentinske kinematografije. Med zgodbami so zaznani lepi preskoki iz dneva v noč, iz puščave v mesto, iz moderne hiše na samem v ogromen hotel. Dinamičnost se tako vedno znova vzpostavi in resetira, kar preprečuje klasično linearno doživljanje zgodbe in monotonost ob gledanju enega in istega protagonista. Načini maščevanja imajo v njih različne vzgibe, ki so poleg premišljenega plana in nasilja tudi nagonska samoobramba in zaščita ter nenazadnje seks.

Ogled posamezne zgodbe, iztrgane iz celote, bi vedno lahko pripisali insertu iz že neštetokrat videnega filma. A vseeno človeška neumnost in nesramnost v teh zgodbah z eno nogo prestopita v stripovski svet. Nazoren primer vsakdanjega clasha da tretja zgodba - priti v stik z budalo, ki ne premore razumskega kompromisa. Odlično koreografiran puščavski cestni dvoboj. Poslovnež v svojem speglanem avtu in nek divjak v svoji kripi. Situacija kdo bo koga, kjer ne vemo, kdo je bolj neumen in kdo bo prej popustil. Zgodba s shakespearskim koncem. Maščevanje in strast v tem primeru nimata dovršene distinkcije oziroma sta si topla bratranca.

Rahla deviacija od splošne tematske zaokrožitve – maščevanja - je peta zgodba, ki je skoraj preveč obrabljena in svoje zadnje dejanja naperi proti napačnemu subjektu. Bogat oče, ki želi sina rešiti zapora, njegovi mafijaški kolegi, ki bi to zagotovili v zameno za kupe denarja. In obrat h kvazi ubogemu kosilcu trave, ki bi nase, za nekakšno vrsto mesečne rente, prevzel krivdo.

V polju produkcije filma se skrivata mojstra marionetskega upravljanja z mladim mesom, Tarantino in Almodovar, ki jima nobeno vesolje ne bi pripisalo potencialne kolaboracije. Dramatična humornost in nasilje se tu vzljubita in evidentno referirata na filmski opus omenjenih režiserjev. V svojih nitih pa vseeno ne držita kreativne miselnosti Szifrona, saj so Wild tales bolj blizu britanski seriji Black Mirror, ki vsako epizodo dojema kot dovršeno, brez nujnosti povezanega prehoda iz ene v drugo.

Prav zgodbi o inženirju bi lahko dali titulo male vsakdanje drame delovnega človeka. Inženirju, v katerem ugledamo znan obraz argentinskega filma, Ricarda Darina, kazen za napačno parkiranje dobesedno zjebe življenjski ritem. Ujetnik kafkajanske razsežnosti v rusko obarvani birokratski sistem z južnoameriškim temperamentom se na koncu spremeni v besno žival.

Zavestne zmožnosti maščevanja pa v sebi žival ne more nositi. Edino človek je tisti, ki se tako v življenju kot v Wild tales razkrije kot žival maščevanja. Maščevanje, ki razdvaja plen in plenilca, oba na isti pripovedni ravni ubija še cinizem. Razkrajanje, ki klimaks doseže v finalni zgodbi in njenem aktu - poroki. V odločilnem momentu se na perfekcijo zadnjega »da« zgrnejo vpitje jaz pa tebi mamo, seks in kri. Transgresija čustev, zapakirana v nepredvidljiv zadnji kader, ki odpira še več grotesknega poplesavanja po pompoznih hotelih in človeške neobrzdanosti. In upam, kot namiguje Szifron, na še bolj divje zgodbe.

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness