Film Dominika Menceja Jezdeca je srbsko-slovenska koprodukcija, ki se je letos premierno odvrtela na Sarajevskem filmskem festivalu; na Festivalu slovenskega filma pa požela precejšen in srčen aplavz. Ta je nato z vesno za najboljši film po izboru občinstva odmeval še dolgo v noč.

Film ceste nam slika potovanje dveh jeklenih jezdecev – vaških mladeničev Tomaža in Antona, ki se odločita, da se bosta iz odročne prekmurske vasi z mopedi odpeljala v belo Ljubljano. Timon Šturbej upodablja Tomaža, ki je tih, priden in spreten mehanik. Njegov kolega Anton, ki ga igra Petja Labović, pa je nasprotno – glasen in vzkipljiv bad boy. Spotoma na cesti pobereta pobeglo mlado nuno Ano, ki obema kaj kmalu postane všeč; pisani druščini pa se pridruži še old school bajker model Peter, ki ga upodablja srbski igralec Nikola Kojo.

Anton in Tomaž, zgledujoč se po tipih iz filma Easy Riders, predelata svoja majhna mopedka, da bi izgledala kot prava chopperja. Čeprav njuna motorja ostaneta zgolj komično našemljena nizkooktanska konjička, se v njunih očeh spremenita v prav jebeni zverini. Skupaj z motorji začneta graditi svojo neodvisnost, svojo moškost. Njunega odraščanja pa gotovo ne olajšuje dejstvo, da sta oba brez očetov. Osrednji vir konflikta – ki njune interne boje pozunanji – je dotična bivša nuna Ana, ki je obema všeč. Anton Tomažu zaukaže, da je dekle, khm, njegovo, in s tem jasno pokaže, da je nerazcveten šupak. Težave v paradižu hormonov pa se ne zaključijo zgolj s tem, saj Antona nehote izzove tudi zajeban middle-aged bajker Peter, ki ima večji motor … Na tega se po snidenju z njim presede Ana, ki se je prej vozila na Antonovem. Tomaž se mora tako naučiti, kako se postaviti zase; Anton pa kako ne biti šupak.

O motorjih, ki v filmu nastopajo kot tretji protagonist, je sicer profesor Bernard L. Diamond leta 1965 zapisal, da so zelo očiten faličen simbol. Velike, močne, smrtno nevarne bobneče zadeve, ki jih da človek med noge, da delujejo kot podaljšek njegovega telesa. Profesor je najverjetneje mislil predvsem na zloglasne chopperje, ki so z razcvetom motorističnih tolp, oziroma društev, kot sta Hell’s Angels in Satan’s Sons, postali simbol za ‒ v narekovajih ‒ prave moške. Čeprav se Jezdeca s seksualnim kompenziranjem ne ukvarjata v tako očitno freudovskem smislu, je motiv motorjev v kontekstu soočanja odraščajočih fantov z moškostjo vseeno posrečeno izbran in vizualno izpeljan.

Motiv mopedka in chopperja kot prispodobe za moškega in fanta se še najbolj izkazuje v trenju med Antonom in bajkerjem Petrom. Konkretno v prizoru, ko Peter zaradi straight up disrespecta udari mlajšega vozača, ki nato s svojim cuckom v solzah odpiči dalje po cesti. Peter ga s svojo zverino kaj kmalu ulovi in priča smo, kako se z njim poigrava. Ulovi ga, nato stisne zavore, ga spet ulovi in tako dalje. Anton medtem nemočno tišči plin in joče. Lika precej očitno razrešujeta vprašanje, kdo ima večji in močnejši … motor. Ko se Anton končno ustavi, se mu Peter – z nekolikšnim odstopanjem od stereotipov – opraviči za nasilje.

/////clip///////

Alarm.mp3

/////clip//////

Okej – film pa seveda ni perfekten – njegovih težav se bomo zdaj lotili v tej coni za kritiko. Vizualizacija merjenja kurcev je sicer precej zvesta negativnim platem izkušenj fantovstva. Dokazovanje samega sebe, kakor že falično, je – žal – nek vedenjski vzorec, ki nam je privzgojen in lahko seveda v mladega tipa vbije celo vrsto kompleksov. Film se iz teh najstniških potreb norčuje vizualno – z motivom kastriranih mopedov, ki naj bi pozirali v bahaški vlogi. S takšno, recimo temu, subverzijo bad boyev film spolne vloge do neke mere smeši, čeprav je očitno razvidno, da iz teh izhaja in se od njih ne odmakne zares prepričljivo. Nenazadnje je – iskreno – nekoliko sumljivo, nekoliko sus, da je osrednji konflikt filma ljubezenski interes obeh fantov do protagonistke in da nenazadnje potemtakem govorimo o bejbah in motorjih. Po drugi strani pa Ana, čeprav v takšni vlogi, ni zreducirana na ljubezenski interes, temveč na platnu zaživi kot neodvisen lik.

In, ko smo že v kritiški coni, lahko omenimo, da so flashbacki, uporabljeni kot sredstvo za vzpostavljanje predzgodb, nekoliko neprepričljivi. Sicer nas ne iztirijo popolnoma, vseeno pa zgodbo sredi filma nekoliko okorno zataknejo. Ni povsem jasno, zakaj celotnega ozadja likov ne bi razkrili takoj na začetku. Tehtnost zgodbe bi bila kvečjemu večja, če bi bile vse informacije o preteklosti likov na mizi že od začetka.

/////clip/////////////

Alarm.mp3

/////clip////////////

Ne moremo sicer zanikati, da je film – kot so mu nekateri očitali – popolnoma žanrski coming of age film, kar pa navsezadnje ni nujno slaba stvar. Lažja prepoznavnost motivov in likov, ki pride z ustvarjanjem znotraj količkov določenega žanra, film izrablja v svoj prid. Gledalci namreč vse te nastavke že poznamo in čas, ki ga film prihrani s tako rekoč razlago oziroma nastavljanjem zgodbe in motivov, spretno porabi za grajenje atmosfere.

Atmosfera se vzpostavlja predvsem z vožnjo. Z vesno nagrajena montaža Andreja Nagodeta in Matica Drakulića, ki gradi atmosfero, pa nam razkriva predvsem dva motiva. Eden so prostrane in izjemno lepe pokrajine, ki utrjujejo občutek odprtosti in svobode na tej na videz breznamenski poti. Drugi motiv pa so kadri vaških hiš in traktorjev, ki skozi film opominjajo, od kod izhajata lika in gradijo kulturni kontekst zanju. Narava in vas sta vedno svetli in – ponavadi – v gibanju iz perspektive naših motoristov, kar vanju vdihuje še več življenja. Razen ko vas vidimo v kontekstu Antonove geneze, ki je bil v vaškem okolju outsider – takrat je vas temačna, utesnjujoča. To dinamiko svetlobe pa lahko vzamemo tudi kot reprezentacijo med statiko in življenjem on the road – gibanjem.

V kameri Janeza Stucina lahko pogosto opazimo formalistični pristop, ki nad ohranjanje imerzivnega realizma postavlja filmsko formo. Kar je – seveda – edino prav, saj film ni suženj literaturi in gledališču! Takšen kul moment se navezuje na zgoraj omenjeno naravo – in sicer, ko se Tomaž zagleda vanjo in v njej najde svojega mrtvega očeta. Kamera se sprehodi skozi gorišče objektiva, kar v kadru spreminja razmerje med ospredjem in ozadjem slike. Seveda s tem tudi izraža subjektiven pogled lika in predvsem izpostavlja, kako pomemben je motiv narave, ki je s svojo živostjo in lepoto bržkone simbol za okrevanje duha, ki ga na pot žene notranji nemir.

V filmu pa lahko posebej izpostavimo tudi zvok in glasbo. Slednja je naravnost magična, zasanjana, pomirjujoča, nežna. Skratka popolnoma drugačna od takšne, kot bi jo našli v filmu Easy Rider, na katerega se Jezdeca vseskozi sklicuje. V tem lahko nenazadnje vidimo še en namig, da se Jezdeca odmikata od podobe stereotipnega moškega na motorju, ki posluša Born To Be Wild. Če bi namesto sanjsko komponirane partiture poslušali klasičen rok, se najbrž ne bi mogli tako potopiti v zgodbo, oziroma bi ta s seboj nosila povsem drugačno konotacijo. In sicer to, da Anton in Tomaž izživljata svojo moškost, ne pa, da se še učita, kaj to sploh je. Poleg tega pa zvok mopedov ni nikoli pretirano moteč, temveč postane preglasen v ravno pravih trenutkih, ko motor kot podaljšek telesa in posledično njegovo bobnenje izražata notranje stanje lika.

Film Jezdeca torej prikazuje fanta, ki se morata za to, da postaneta moška, soočiti sama s seboj. Vprašanja odraščanja, ki so inherentno zavezana s spolnimi vlogami, so zastavljena precej direktno in ravno tako, kot bi pričakovali. Stereotipni prikaz pa film vseeno nekoliko subvertira in se iz njega mestoma tudi norčuje, kar počne predvsem vizualno, in to je vedno kul. Ker gre pač za film. Kljub temu da so nastavki nekoliko klasični, pa so tudi precej relejtabl. Precej resnični. Film tako pristno prikazuje fantovsko odraščanje in vseskozi s svojo celotno – zvočno in slikovno – podobo izžareva srce in dušo. Dušo mladih ljudi, ki iščejo svoje mesto pod soncem.

V sončni zahod je odjezdil Lenart.

Vir slike: FIVIA