Begunske Alfa Kentavre

Želimir Žilnik je stari znanec slovenskih kinematografov, še bolj pa slovenskih filmskih festivalov. Srbski režiser, ki je znan predvsem po angažiranosti svojih filmov, se je v Sloveniji nazadnje mudil za časa festivala Kino Otok/Isola Cinema . Tam predstavljen film je zdaj že v distribuciji v Kinodvoru, predvajan je bil tudi v sklopu Festivala migrantskega filma. Začuda pa tokrat glede na zadnja dva ne gre za dokumentarec, ampak za igrani film.

Žilnik je tudi film Najlepša dežela na svetu sprva želel posneti v dokumentarni maniri. Njegova geneza pravi, da se ga je odločil narediti, ker je prejšnji film Destinacija Srbistan doživel precejšen uspeh v tujini in so si gledalci zaželeli nadaljevanja. Destinacija Srbistan govori o beguncih na poti oziroma na prehodu iz enega v drugo življenje in življenjsko okolje. Nad filmom navdušeni posamezniki so režiserja zato začeli pozivati, da naredi še film o beguncih, ki so se že ustalili v novi državi. Ideja se mu je zdela dobra, vendar je takoj naletel na težave. Posamezniki, ki so si komaj priborili nekakšno stabilnost, se niso želeli izpostavljati z obrazom in zgodbami, saj bi ponovno izpadli kot žrtve, tega pa v novem okolju niso želeli. So pa bili voljni zapisati in predati svoje zgodbe.

Kaj je bilo režiserju storiti? Imel je scenarij, vendar je ostal brez filma. Nazadnje se je s pripovedovalci zgodb domenil, da bodo scenarij odigrali. Da bodo torej zamenjali vloge in odigrali zgodbo drug drugega. Ker igrani filmi stanejo več od dokumentarnih, se je moral zmeniti še za dodatno financiranje, igralci pa so se na domačem Zavodu za zaposlovanje zmenili, da bodo snemanje filma prijavili kot eno od izobraževalnih delavnic, ki so jih kot prosilci za azil primorani obiskovati. Mimogrede, do danes se je eden od glavnih igralcev v filmu že povzpel do akademije za igralstvo in trenutno že tudi igra v dunajskem gledališču, v neki Schillerjevi predstavi.

Žilnik nam torej v filmu Najlepša dežela na svetu prikazuje mlade odrasle, ki so na Dunaj prišli predvsem iz Afganistana in drugih okoliških držav Bližnjega vzhoda. Njihove zgodbe o vzrokih potovanja iz domače dežele so tragične, vendar se Žilnik temu posveča zgolj obstransko, kar je ena od kvalitet filma. Prav s tem mu je uspelo prikazati begunce, ki to več niso, kot običajne evropske posameznike, ki se v prvi vrsti ukvarjajo s tem, kaj bodo delali, kje študirali, kako bodo prišli do stanovanja in podobno. Prikazal jih je točno tako, kot jih senzacionalistični in mainstream mediji ter neonacisti nočejo videti: kot povprečne ljudi s povprečnimi težavami in z različnimi zanimanji. Lahko bi mu celo očitali, da jih je prikazal preveč pozitivno, češ, svet vendarle ni le črn ali bel. Vendar ob tako površinskem prikazu, ki se ne poglablja v intimna človekova razmišljanja, ampak se osredotoča na tisto, kar je v odnosih videti navzven, težko ne rečemo, da so v neki osnovi in na prvih nekaj pogledov vsi ljudje dobri. 

Če izvzamemo zgodbo nastanka samega filma in ideje za njim, Najlepša dežela na svetu z vsebinskega vidika ni nič kaj posebnega ali pretresljivega. Brez humornega zapleta s prihodom dedka enega od fantov iz Afganistana bi lahko bil le še ena sorazmerno dolgočasna intimna zgodba mladeničev, ki postajajo odrasli. Zaradi dedka pa inscenirajo lažno poroko, da bi se dedek lahko mirne vesti vrnil nazaj v domače kraje, saj se je s tem zavedel, da bo sin ostal preskrbljen. Preostanek zgodbe je bolj voajerski vpogled v neka ne prav zanimiva življenja, ki pa so odigrana tako pristno, da takoj razumemo, kako so fantje to resnično pre in doživljali. Prav čar te omenjene dolgočasnosti odlično prikaže begunce kot navadne ljudi.  

Natančen opazovalec lahko opazil, da film ni bil v celoti posnet na Dunaju. Želimir Žilnik je namreč zelo na tekočem z dogajanjem in prostori, ki se po prostoru bivše Juge ukvarjajo s humanitarno pomočjo prebežnikom. Tako je del filma, ki se dogaja v nekem nedefiniranem lokalu, bil v resnici posnet v Second Home [sEknd hOum] v avtonomni Tovarni Rog. Tudi tam so tako kot v preostalem delu filma vsi igralci in statisti od prvega do zadnjega naturščki in zaradi tega zelo naravni.

Če se za trenutek obrnemo še k stilu fotografije, bi le-ta bolje funkcionirala v dokumentarnem kot igranem filmu. Dokumentarcu praviloma lažje odpustimo slabo kvaliteto slike, v igranem pa lahko slaba slika in osvetljava hitro delujeta ali zelo alternativno ali pa totalno trashy, ker nam je že prvi pogled jasno, da gre za B produkcijo. Gre torej za estetiko, ki je v popularnejših filmih že lep čas načeloma nismo vajeni. Tudi pri rosnih 76 letih Žilnik torej še vedno preizkuša nove formate, s čimer bi lahko bil vzor marsikateremu lenobnemu zataknjencu.