"Stari znanec filmskih platen in prav tako stari znanec Kinodvora," je bilo rečeno ob uvodnem nagovoru. Richard Stuart Linklater, rojen 30. julija 1960 v mestu Houston v Texasu. Prislužil si je celo termin za prvi film ob odprtju Kinodvorišča, ki to ni bil zaradi aprilskega vremena v juniju. In če ste ljubitelji vsakdana v Texasu ... potem ne boste izvedeli kaj veliko novega.

Linklater se je ponovno držal svojega starega in preverjenega recepta za uspeh, ki ga je morda tokrat preveč zadržal v coni udobja. Za njegovo juhico ponavadi potrebujemo Texas, linearno naracijo brez vrhuncev, nekaj mladcev, izjemno realistične pogovore in konec ravno pred tem, ko bi se film začel dolgočasno vleči. Podobno smo lahko videli že v nedavno posnetem Boyhoodu oziroma v Fantovskih letih, ki je mnoge pustil razočarane, in v kultnem Dazed and Confused oziroma Zadeti in zmedeni, če kdo ta film resnično pozna pod slovenskim imenom. Resen odklon od tega recepta je verjetno doživel le glasbeni film Šola rocka s protagonistom neverjetno nadležnih pretiranih reakcij Jackom Blackom, kar pa tudi ni nujno odklon v smeri pozitivnejših spremenljivk. Na srečo ni danes obravnavani film temu prav nič podoben in na srečo je tistega "zgolj" režiral. 

Tako kot očitno večina Linklaterjevih filmov ima tudi film Ta nora 80-a precej bolj normalen naslov v originalu, ki se tokrat glasi Everybody Wants Some!!, čeprav gre tudi prevod tokrat malo lažje v ušesa. Preveč pa gotovo namiguje na neko nadaljevanko, ki sicer govori o 70-ih. Navajamo ga tudi za vse tiste, ki ga boste najverjetneje piratsko dolpotegnili s kakega spletnega sidrišča na kako poletno nedeljo, ko bo brezdelje na višku. Prav takrat se boste lahko ne samo poistovetili z glavnimi junaki, ampak tudi dovolj odklopili možgane, da kakšnega globljega pomena za filmom, ki želi prikazati del življenja, ne boste niti poskušali iskati. Nič ne de, verjetno ga tudi ni.

Tako kot Zadeti in zmedeni je tudi Ta nora 80-a prikaz življenja mladostnikov na poti med srednjo šolo in fakulteto. Kjer se prvi konča, se drugi v resnici začne. Če smo pri prvem lahko voajersko zasledovali predvsem mladoletne najstnike ob koncu šolanja v sedemdesetih, zdaj skočimo v desetletje za tem. Časovni interval dogajanja se poveča na več dni in znajdemo se na začetku faksa. Linklaterju je gotovo treba priznati odlične dialoge in življenjsko igro, ki bo sploh kakšnega starejšega gledalca nostalgično ponesla v čase njegove mladosti. Nekaj prstov ima pri tem vmes gotovo režiser sam, saj naj bi igralsko zasedbo za dva tedna nastanil na svoji posesti v Texasu in jim vsak dan predvajal klasike filmov o fakultetnih bratovščinah in bejzbolu. Vendar se pojavlja velik vprašaj pred zagovorniki filma, ki trdijo, da bo tudi ta doživel svoje kultne čase, tako kot Zadeti in zmedeni. Nekateri v to niso, ali pač nismo, tako prepričani.

Predsodki glede obravnavanega filma Ta nora 80-a se pojavijo zaradi nekaterih precej stereotipnih pristopov. Karakterji so na trenutke pretirano tipski, pravzaprav najdemo med njimi vse oblike, ki jih pozna ameriška najstniška produkcija. Na eni strani so v večini športniki, med katerimi so pridni in vezani podeželan, car na vasi, piflar ali tarča posmeha vseh, novinec, ki postane zvezda in hašišar, in tako dalje. Na drugi strani pa se srečujejo s skupinami panksov, ljubitelji countryja, puncami, ki ne padajo na športnike, in podobno. Kar film pri tej očitani stereotipskosti rešuje, je humor, ki ni tako pretiran, kot smo sicer navajeni pri tovrstnih filmih.

Pesem Joy Division, ki jih lahko slišite v podlagi, je prav tako verjetno ena bolj stereotipnih iz svojega obdobja. Na srečo gre verjetno za pesmi, ki jih že toliko časa nismo slišali, da smo pozabili, da nam gredo na živce zaradi prevečkratnega predvajanja. Manjši polomi se zgodijo tudi v povezavi z glasbo. Na nekaterih od preštevilnih zabav, na katere nas povabijo kot gledalca, se zgodi ne- – ali pač – namerna desinhronizacija z glasbo. Hitri kadri, ki pospešijo tok dogodkov in v nas vlivajo žurerski duh, se večinoma elegantno mešajo z glasbo in sliko. Na nekaterih točkah pa mladina, ki se giblje ob ritmu glasbe, precej očitno pleše na neki drug komad, če ostanemo diplomatski. Ob iskanju smiselne razlage lahko razum tolažimo z dejstvom, da ob količinah alkohola, ki so bile prisotne na zabavi, verjetno niso mogli vsi ujeti ritma z glasbo.

Kljub nekaterim manjšim, pravkar opisanim spodrsljajem bo oboževalcem Richarda Linklaterja ta film pisan na kožo. Ponovno je namreč poleg režijske in producentske taktirke prevzel tudi scenarij na svoja ramena oziroma bolje – na svoj računalnik. Prav tako bi se lahko Hollywood mnogo naučil iz Teh norih 80-ih, ki bi jih lahko podnaslovili kar: šolski primer tega, kako narediti najstniško ameriško športno smešnico nenajedljivo.

Gre torej za komedijo, h kateri ni dobro pristopiti s prevelikimi pričakovanji. Šele takrat nas lahko resnično objame z vsem svojim čarom. Igra bo zagotovo kateremu izmed igralcev prinesla kakšno nagrado, saj že nekaj časa nismo videli iskrenejših trepljajev po riti, kot jih poznajo le v ekipnih športih. Linklater pa je še enkrat dokazal, da zna narediti konec, še preden se na primer razvije osladna romanca ali kaj drugega.