Desolation Center je ameriški neodvisni crowdfunded film, ki je v Slovenijo prišel z nekajletno zamudo. Premierno se je odvrtel že leta 2018, pri nas pa so ga v Kinu Šiška projecirali šele prejšnji ponedeljek. Takrat je bil pišoči seveda ravno na faksu in je bil na žalost nezmožen izkoristiti bobneče 5.1 ozvočenje, ki si ga dokumentarec o alternativni muskontarski sceni v Ameriki bržkone zasluži. Ne – zadovoljiti se je moral s screenerjem in pogovorom z režiserjem. Amerikanec Stuart Swezey, na prvi pogled sicer povsem običajen losenđeleški model, je bil namreč v osemdesetih … no, še vedno povsem običajen losenđeleški model – dokler se mu nekega prelepega popoldneva ni utrnila sijajna zamisel. In sicer da bo ducat rumenih šolskih busketov napolnil z mladimi pankerji in jih vse skupaj odfural nekam sred puščave, kjer bo organiziral pank špile.

Prešerni potniki seveda niso vedeli, kam se peljejo, vedeli so le, kaj piše na njihovi karti, na kateri so bila zapisana še imena nastopajočih bendov. Na njej je tako pisalo: »Happening at a remote desert location«. Režiser je v pisarni RKHV odgovarjal na moje poizvedovanje, kako človek sploh pride na tako idejo – bolj iz nuje ali bolj iz želje?

80s, Los Angeles …

Glasba ni bila edina atrakcija teh dogodkov. Poleg koncertov so zbrane zabavali še razni performerji – med njimi je bila ameriška skupina Survival Research Laboratories, ki je najbolj znana po svojih dobesedno eksplozivnih performansih z gigantskimi roboti, ki se poskušajo razstreliti. Vodilni član skupine, Mark Pauline, zdaj živi z eno dvoprsto roko, saj si je preostale tri – palec, mezinec in prstanec – odstrelil med eksperimentiranjem z raketnim gorivom.

Podobne norčije je Survival Research Lab uganjal tudi na Swezeyjevih prireditvah. Dokumentarec izpostavlja primer iteracije performansa, v katerem so povsem lucidni »znanstveniki« s kovinsko ploščo zaprli majhno jamo, ki so jo napolnili z eksplozivom. Jekleno ploščo je – ob sicer uspešno glasni eksploziji ‒ odneslo v smer publike, ki je na srečo ostala brez izkušnje razčetverjenja. Prav tako pa se je srečno končala domislica, da bodo z eksplozivi razstrelili pol gore …

But it did get a bit out of control …

Vse pa ni bilo zgolj mladostniško brezglavje. Način, na katerega so intervjuvanci v filmu ‒ bivši obiskovalci ‒ govorili o svojih izkušnjah s Swezeyjevimi festivali, je sugeriral nekakšno religioznost. Vse skupaj je delovalo kot obred. Eksplozivni performansi, kresi, eksperimentalna, drone glasba, ki vleče in vleče tone … Film omenja tudi incident, ko je nekdo vsem na festivalu podaril LSD. Logično vprašanje, ki si ga kritičen gledalec brez te transformativne izkušnje postavi, je, zakaj so ljudje na te fukjene showe vezali svojo identiteto?

So like the people in the film …

Največja kvaliteta filma je sicer gotovo njegova pristnost. Film se ne občuti kot komercialen produkt, ki je pač stavil na mastne zaslužke, temveč imajo gledalci pred seboj passion project, prežet z energijo alternativne glasbe, ki je kmalu po dogodkih v filmu zajela svet. Iluzijo časovne kapsule dosega s spretnim prepletanjem intervjujev in arhivskih posnetkov. Režiser Swezey nam je zaupal, da je material za dokumentarec zbiral po celem svetu približno štiri leta. Tempo filma nam prikazano v ravno pravšnji meri kontekstualizira, da razumemo dogajanje, a smo vedno znova presenečeni nad arhivskimi posnetki, ki se potem zvrstijo. Poleg tega pa je tu seveda še spektakel avantgarde – do zdaj za večino sveta še neviđene avantgarde.

How do you and the people …

Ali je početje, kot ga vidimo v filmu, smiselno idealizirati? Razmislek nas vedno vodi nazaj k ideji eskapizma, pobega od pritiska kapitalistične družbe, pobega od socialnih norm in policijske represije, ki ne dopušča prostora za prave spremembe. Norost in odštekanost v dogodkih, ki so prikazani v Desolation Centru – od eksplozij Survival Research Laba do dronskih žaganj Sonic Youtha, sta v svojem jedru predstavljali nekakšno svobodo. Ker pač jebite se – mi bomo zdaj tukaj probali razfukat to goro z eksplozivom in potem se bomo drogirali in poslušali glasbo, ki ni ničemur podobna, ki je nova, ki je osvobojena mašinerije glasbene industrije in policijskih vpadov. To je vsaj, dragi poslušalci in poslušalke, naša interpretacija.

Nekoliko tragikomično pa je, da je Desolation Center – kot vse in vsi – nenazadnje izgubil svojo bitko proti kapitalizmu in sakses-oriented societiju, kot je ameriško družbo po propadu ameriških sanj opisal Hunter S. Thompson v svojih Hells Angelsih. Festival, čeprav je umrl častne smrti, preden bi se lahko sell autal, je vplival na številne večje in danes izjemno komercialne festivale, kot so na primer Lollapalooza, Coachella in Burning Man. Podatke o tem, koliko je Coachella zaslužila v letu 2018 in kako drage so njene karte, se je filmska ekipa – v nekoliko ironični gesti ‒ odločila postaviti na konec dokumentarca. Kljub temu pa nas to ne zadepresira, temveč enostavno izpostavlja dejstvo, da so ti ljudje – boomerji iz osemdesetih, ki so nekoč bili alternativa, danes v tem smislu že passé.

Radi gledamo nazaj. Radi občudujemo njihovo kreativnost, njihov gon po borbi. Radi še vedno uživamo v njihovih stvaritvah, ki svoj pomen močno črpajo ravno iz tega momenta upora, ki ga vedno znova doživljamo sinhrono. A Desolation Center je dober ravno v tem – da ideje, ki so bile takrat gonilo tega gibanja in dogodkov, ne prikazuje nostalgično. Nostalgija je bolezen, je simptom, ki se pojavi, ko družba ni več sposobna spopadanja s sedanjostjo. Desolation Center ni prežet s to boleznijo, temveč v sebi nosi agens. Je navdihujoč v smislu, da kaže, kaj vse je mogoče, četudi se ne zdi tako.

Z režiserjem filma Desolation Center se je pogovarjal Lenart.