V dialogu, ki smo ga pravkar slišali, je beli mož Dr. King Shultz. Igra ga Tarantinov avstrijski oskarjevec Christoph  Waltz. Dr. Shultz je zobozdravnik, nemški gastarbajter na delu za nedoločen čas na ameriškem Divjem Zahodu sredi devetnajstega stoletja, dve leti pred državljansko vojno med Jugom in Severom. Osamljen križari v zdravniškem vozu in s preračunanim  tveganjem za lastno življenje, z veliko revolveraške spretnosti ter z nadpovprečnimi verbalnimi in komunikacijskimi veščinami pobira nagrade za mrtve velike in male lopove, ki jih je razpisala krovna oblast. Dr. Shultz je mož, ki je v dobro zabeleženi tradiciji spaghetti westernov razvil lastne moralne vrednote, ki so nepopustljive in neprizanesljive do zločincev ter sočutno mehke do potlačenih in šibkejših.

Djanga igra Jamie Foxx, prav tako oskarjevec. Django je temnopolti suženj, ki ga je njegov lastnik v besu prodal za najmanjšo ceno, da ga kaznuje, ker sta s svojo drago soprogo Broomhildo Von Shaft pobegnila. Django je v kontekstu mednarodne filmografije in dediščine westerna mitski junak z Divjega Zahoda. Od leta 1966, ko je film s tem naslovom posnel Rimljan Sergio Corbucci, je imel Django nešteto obrazov. Nikoli ni govoril veliko, vedno je bil alfa moški in človek, ki s trdovratnostjo, hladnokrvnostjo ter hitro in natančno pištolo rešuje celo povsem izgubljene situacije. Zahvaljujoč Tarantinu je Django na velikem platnu tokrat prvič temnopolt.

Dr. Shultz, ki poišče in osvobodi Djanga, hitro prepozna Djangov naravni talent akcijskega junaka in mu nekoč, ko uspešno zaključita prvotno nalogo, ponudi, da postaneta partnerja in da skupaj osvobodita v suženjstvo prodano Broomhildo. Dr. King Shultz in Django tvorita dinamičen par, mirno lahko zapišemo, da enega najboljših, kar jih je zabeležil filmski Divji zahod.

Broomhilda je prodana v suženjstvo nekje daleč stran od Teksasa, v Mississippiju. Z njenim življenjem gospodarita lastnik plantaže Calvin Candie, ki ga briljantno upodobi zelo razživeti Leonardo DiCaprio, in njegov zvesti pes Stephen, ki ga igra Tarantinov ustvarjalni sopotnik Samuel L. Jackson. Candie je dedič plantaže v sužnjelastniški družini z dolgo tradicijo, Stephen pa je njegov spletkarski črnec, ki vodi gospodinjstvo in obožuje oblast. Zatiralna in gnila Candie in Stephen sta s svojim nasilniškim in rasističnim pristopom čisti antipod Kingu in Djangu. Trčenje teh različnih sil in njihovih nasprotujočih si interesov vodi v konflikt, ki je lahko samo brutalen in krvav.

Glede na ljubezen do westerna in še posebej do podžanra spaghetti westerna, ki jo goji Quentin Tarantino, ki je leta 2007 tudi uredil retrospektivo spaghetti westerna, je bilo sicer le vprašanje časa, kdaj bo posnel svoj prvi western. Vendar Django Unchained ni niti tipičen spaghetti western niti tipičen western, niti blacksploitation western, temveč opojna mešanica vsega omenjenega – je tarantinovska blacksploitation westernijada.

„Tarantinovska“ pomeni, da ima Django Unchained prepoznavne elemente Taratinovega filmskega izraza, kot so denimo slikoviti liki, vrhunska igra, odlična interakcija med igralci, humor z veliko mero ironije in ekstravagantno filmsko nasilje. V tem filmu kri dobesedno šprica s platna, duhoviti dialogi, satirične opazke, čudovite podobe, ki jih je zabeležil Robert Richardson, direktor fotografije, groovy glasbeno spremljavo in zgodbo, v kateri je vse mogoče, da bi na koncu zmagala ljubezen.

Vsebinski okvir filma je ambiciozno postavljen. Tarantino se spušča v fantazijski in mitski filmski svet spaghetti westernov in blacksploitation filmov, da bi povedal zgodbo o kruti, brutalni, sovraštva, nepravičnosti, jeze, nasilja in posilstev polni sužnjelastniški preteklosti juga Združenih držav Amerike, kjer so bili lastniki plantaž tudi lastniki življenj temnopoltih sužnjev. Ta kontrast med čisto filmsko govorico in temno platjo ameriške zgodovine je za ameriško mainstream kinematografijo nenavaden in je morda za nekatere umetniško svobodnjaški. Vsekakor ni politično korekten za nobeno stran, je pa zato toliko bolj provokativen in filmsko zabaven. Lahko ga primerjamo z najboljšimi angažiranimi rock’n’roll bendi, ki občinstvo istočasno spravijo k plesu in razmišljanju. Quentin Tarantino je ameriški režiser z izrazito evropsko senzibilnostjo in je verjetno najbolj rock’n’roll režiser v Hollywoodu.

Ne glede na vse navdušujoče lastnosti filma se pri Django Unchained srečujemo z nenavadnim vtisom, da film v celoti ne prevzame tako kot posamezne scene. Le-teh je v filmu veliko in mnoge med njimi bodo ostale zapisane v univerzalnem filmskem spominu, denimo pobijanje in bičanje bratov Brittle, ko Django prvič okusi svoj ubijalski nagon, potem dolga, upočasnjena scena prihoda na samo plantažo Candyland, vrzeli izbruha jeze Leonarda DiCapria, pa tudi kolektivni prepir med pripadniki bele rasistične skupine glede nefunkcionalnosti maskirnih vrečk, ki jih je pripravila žena enega izmed njih, in še bi lahko naštevali …

Šibka točka Djanga je le ritem filma, ki je sicer prvi, ki ga je Tarantino montiral brez dolgoletne sodelavke, preminule Sally Menke. Tako so bile določene scene, zapisane v zadnji verziji scenarija, ki ga je Quentin objavil na spletu, izpuščene, druge, za karakterizacijo likov malo manj pomembne, pa so dobile svoje mesto v končni verziji filma.

Ampak pri westernih je že tako, da se dobro starajo, tudi zato, ker so brezčasno filmsko gradivo, prav tako pa Tarantinovi filmi dobro prenašajo leta. Django Unchained je tako še eden drzen, eksploziven in vitalen Tarantinov film, odličen prispevek k žanru, prav tako pa tudi zelo dober prispevek k sodobni kinematografiji. Django Unchained je ogleda vredna ekstravaganca, ki ji še dolgo ne bo zmanjkalo ne streliva ne ljubezni.

S tarantinovskim Divjim zahodom je stregel Terens Štader.