DOK Leipzig, med resnico in dostojanstvom

DOK Leipzig, med resnico in dostojanstvom

Recenzija dogodka
13. 11. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Med 28. oktobrom in 3. novembrom se je odvil DOK Leipzig, mednarodni festival dokumentarnega in animiranega filma. Leipzig je intelektualno in kulturno mesto, ki slovi po zgodnjem razvoju tiskarske industrije in trgovanju. Zanj se je potegoval že Napoleon, ki je tam leta 1813 doživel enega svojih najhujših porazov. Začetki DOK Leipziga segajo v leto 1957, v obdobje Nemške demokratične republike. Že tedaj si je festival prizadeval spodbujati svobodne debate, ki so jih odpirali politično angažirani dokumentarci in kratki filmi. Zgodovinski kontekst je pomemben za razumevanje vrednot, za katere si festival še danes prizadeva. V program sprejme namreč le filme z najvišjo umetniško vrednostjo in najbolj inovativnim pristopom do podajanja zgodbe. Filme, ki utelešajo vrednote miru, tolerance, človeškega dostojanstva in svobode izražanja. Nenazadnje je festivalski emblem  bela golobica, ki jo je oblikoval sam Pablo Picasso in ki že od leta 1962 nosi sporočilo: “Filmi sveta - za svetovni mir!”

Na otvoritvi 62. edicije je festivalska direktorica Leena Pasanen poudarila tudi, kako pomembna je enakopravna zastopanost spolov. Letos se je tako v uradnem festivalskem programu predstavilo več režiserk kot režiserjev. Že lani pa so dosegli razmerje 50 : 50. Prav tako so letos prvič uvedli nagrado za razvoj projekta, podeljeno najboljši režiserki na koprodukcijskem trgu - DOK Co-Pro market -, ki jo je podelila ministrica za znanost in kulturo dežele Saške Eva Maria Stange. Nagrado je prejela Južnoafričanka Godisamang Khunou za projekt Črnske ženske in spolnost.

Festival je bil otvorjen s svetovno premiero pomembnega družbenokritičnega dokumentarca Forum. Režiser Marcus Vetter je uspel prodreti za visoke zidove Svetovnega gospodarskega foruma, ki poteka vsako leto v Davosu. Tri leta je od blizu spremljal delo organizatorja foruma in njegova diplomatska pogajanja z gosti. Film na eni strani zaobjema letošnji govor Grete Thunberg, večletna prizadevanja predstavnice Greenpeacea Jennifer Morgan, opozorila Davida Attenborougha in drugih, ki skušajo spreobrniti mišljenje te peščice najbogatejših in najvplivnejših. Na drugi strani prikazuje egoizem, prazne besede in nesodelovanje gospodarstvenikov in politikov, ki na to srečanje priletijo s privatnimi letali. Grenak in pesimističen vpogled v to, kdo so ljudje, ki v rokah držijo vajeti sveta, nekoliko omili dejstvo, da si je že na otvoritvenem večeru film ogledalo 700 vedoželjnih ljudi. Tako kot lani se je namreč tudi letos dvorana glavne železniške postaje spremenila v brezplačni kino na prostem in se vsak večer napolnila do zadnje stopnice.

V tekmovalnem programu celovečercev se je izkazal film Ženske vasi armensko-francoske režiserke Tamare Stepanyan. Ta je dve leti obiskovala armensko vasico, v kateri so ženske dobesedno same za vse. Takoj po poroki, ki je največkrat dogovorjena, njihovi možje namreč kraj zapustijo in odidejo v Rusijo, kjer opravljajo cestna in gradbena dela. Ker se poročajo že pri dvajsetih, to pomeni, da v teh vaseh moških sploh ni, če ne štejemo otrok in ostarelih. Ženske same opravljajo vsa težka dela na polju ter skrbijo za otroke in ostarele. Režiserka z njimi sobiva skozi letne čase in spremlja njihovo žalost in osamljenost, iskrivost otrok ter obupanost moških, ki se vračajo zgolj v zimskih mesecih, enkrat letno.

Povsem drugačen je francoski film Vodne globine, ki ga je ustvarila Alice Heit. Ta s filmom raziskuje in detabuizira ženski orgazem. Zvočno pripoved, ki temelji na intimnih izkušnjah različnih žensk, pospremi še z znanstvenimi dognanji. Vizualna raven sestoji iz črno-belih posnetkov golih žensk ob morski obali, ujetih na 8-milimetrski filmski trak. Prek teh sličic je nato avtorica ustvarila fantazijsko stop motion animacijo. Ta svojevrsten in dolgotrajen postopek daje filmu surrealistično noto in vintage pridih. Pomislek, ki se ponudi ob sicer izvirnem filmu, je, da so podobe golih žensk povsem enolične.

Veliko zanimanja je požel tudi nemški film Moj selfi režiserke Anne Scheschonk. Gre za vpogled v vsakdan najstnice Maye, ki je pri dvanajstih letih zaradi redke genetske bolezni izgubila vse lase. Maya se s svojo plešavostjo spopada izjemno hrabro, saj si ne dovoli, da bi se ji zato življenje kaj spremenilo. Tako spremljamo klasične prepire s starši, ki ji skušata omejiti uporabo telefona, in zafrkancije z njenima najboljšima prijateljicama. Četudi film tematizira bolezen, ki Mayo zaznamuje na vsakem koraku, je režiserka z lahkotnim ritmom, prežetim s humorjem trmoglavih in samozavestnih najstnic, ustvarila zelo navdihujoč in dobrodošel film.

V sekciji Pozna žetev so med drugim prikazali Deželo medu, ki je požela navdušenje že na Sundanceu in je makedonski kandidat za Oskarja. Avtorja filma Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov sta v odročnem hribovitem predelu Severne Makedonije ustvarila čudovit portret čebelarke, ki skupaj z bolno materjo živi skladno z naravo in se zoperstavlja težkim življenjskim pogojem.

V isti sekciji je bil prikazan tudi ganljiv film Majcene Duše, ki ga je ustvarila palestinsko-jordanska režiserka Dina Naser. Film spremlja štiri bratce in sestrice, ki so se, potem ko so jim v Siriji pred očmi požgali dom, zatekli v begunsko taborišče v Jordaniji. Režiserka se popolnoma posveti njihovim mislim, skrbem, hrepenenjem in sanjam o lepši prihodnosti, medtem ko v prašnem in vetrovnem taborišču med lužami prenašajo vedre vode. Dokumentarec nudi vpogled v tragično realnost otrok, ki je javnosti skrita in za katero bi si samo želeli, da ne obstaja.

To pa je le bežen vpogled v znameniti festival, na katerem se je odvrtelo 310 filmov iz 63 držav. Podelili so 24 nagrad v vrednosti 82.000 EUR. Med celovečerci je zlato golobico za najboljši mednarodni film prejel litvanski dokumentarec, ki tematizira občutek krivde, Vzorno vedenje avtorjev Audriusa Mickevičiusa in Nerijusa Mileriusa. Zlato golobico za najboljši nemški celovečerec je prejela Ute Adamczewska za pomembni zgodovinski dokumentarec o nemških nacističnih preganjanjih leta 1933 Položaj in Ozemlje. Z naslednjim letom bo vlogo novega umetniškega direktorja prevzel filmski kritik Christoph Terhechte, ki trenutno vodi Marakeški mednarodni filmski festival. Upajmo, da bo tudi on vodil festival v koraku s časom ali celo en korak naprej.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness