Pretekli teden je v Ljubljani potekal Festival migrantskega filma, v organizaciji Slovenske filantropije in Zavoda Voluntariat. Festival, posvečen vsem beguncem in migrantom tega sveta, je že tretjič popestril naš filmski prostor z aktualno in družbeno relevantno tematiko.

Zgodbe marginaliziranih skupin migrantskih delavcev kot tudi vojnih beguncev ali žrtev nasilja in diskriminacije se pišejo povsod po svetu. To so zgodbe o družinah, ki iščejo kruh ali pa samo zatočišče in nimajo slabih namenov kot jih v njih stereotipizira okolica. Filmi niso plod domišljije, prej dobro reflektirane družbene situacije, ki jih zavedno ali nezavedno ustvarjamo vsi, še bolj pa jih omogoča sistem eksploatacije delavske sile in močno vojaško gospodarstvo svetovnih velesil. To so ljudje, ki so žrtve takšne družbene in politične ideologije.

Letos je bil posebej aktualen sicer že skoraj 40 let star film Vsi drugi se imenujejo Ali, režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Že nekaj časa se pred nemško ambasado v Ljubljani pojavljajo dolge vrste migrantskih delavcev, ki čakajo na delovna dovoljenja in vize za delo v Nemčiji, podobno kot je Fassbinder problematiziral že v sedemdesetih letih. Film je nastal v precej podobnih gospodarskih razmerah kot so danes, ko je veliko delavcev iz Češke, Poljske, Jugoslavije, Turčije pa tudi iz drugih Arabskih držav iskalo delo v Nemčiji. Nemci so Arabce nekoliko slabšalno imenovali kar Ali, saj so se jim v njihovih izdelanih stereotipih zdeli vsi enaki. V pretresljivo resničnem filmu je Fassbinder zajel izkušnjo, ki jo je verjetno doživel tudi marsikateri Slovenec, diskriminacijo na podlagi rasne pripadnosti ali zaradi poklica.

V majhnem delavskem barčku se spoznata Emmi in Ali, oba družbeno marginalizirana in osamljena kmalu najdeta skupno točko in se zapleteta v ljubezensko razmerje. Emmi je starejša vdova, Nemka, ki dela kot čistilka, Ali pa je priseljenec iz Maroka, ki dela kot avtomehanik. Čeprav njuno razmerje napreduje kar hitro, pa jima je največja ovira okolica, ki polna obsojanja nikakor ne more sprejeti, da ljubezen prehaja etnične in kulturne meje.

Sprejemanje drugačnosti v veliki meri kaže na zrelost družbe in posameznika, česar se Fassbinder dobro zaveda, zato film dobro preplete z več segmenti diskriminacije in odzivi okolice, ki vedno znova kaže svojo konservativnost, ki včasih že meji na fašizem. Sedaj, ko je Evropa v primežu podobne diskriminatorne in ekonomsko zaostrovalne politike, marginaliziranim skupinam ni nič lažje, še vedno so prve, po katerih začne udrihati država ali družba. Filmi s takšno vsebino zato služijo tudi kot opomnik, da bi država morala bolj zavarovati najbolj izpostavljene posameznike, dela pa ravno nasprotno, brez pomoči jih pusti na udaru pred neusmiljeno okolico. Fassbinder je poskrbel za dobro izdelano režijo, ki film naredi skoraj preveč resničen. Kamera ustvarja občutek napetosti že brez dialoga, seveda pa je ključnega pomena tudi nadpovprečna igra, ki naredi Alija in Emmi resnična, nepozabna lika, saj niti ne pomislimo, da bi sploh lahko bila igralca.

Podobno tematiko nagovarja tudi film Uvoz-izvoz avstrijskega režiserja Ulricha Seidla, ki prav tako podaja kritiko zahodno-evropske družbe. Dve zgodbi prikazujeta migracijo v dveh nasprotnih smereh, Olga, ukrajinska medicinska sestra, se odpravi v Avstrijo, Pauli, avstrijski varnostnik, pa v Ukrajino – oba v iskanju zaposlitve.

Film na precej kontroverzen način secira zahodno miselnost o migrantskih delavcih, gledalcu pa ponudi vpogled v vsakdanje napore, ki jih mora takšna oseba prenašati. Ne gre zgolj za naporno delo, temveč tudi za stres in občutek manjvrednosti, ki ga vsiljuje skoraj vsa okolica, da bi s tem lažje zaščitila svoj status. Sporočilo je jasno, priseljenci v Evropi niso zaželeni že samo zaradi napačne nacionalne pripadnosti. V filmu sicer ni pretiranega poudarka na nacionalnih mejah, saj so le te precej zabrisane, a vseeno opazimo, da se pojavljajo zelo podobne težave, pri obeh karakterjih.

Socialno kritična naravnanost filma ga naredi ravno najbolj gledljivega, saj prikazan nepravičen in krut sistem prikaže skozi oko družbenega tkiva, kjer država več nima svoje funkcije in vpliva. Kamera je neizprosna saj prikaže kadre, ki pri gledalcu še povečajo občutek groze, morda celo gnusa. A še vedno je v filmu dosti sočutja, in to v obeh smereh, vzhod – zahod in obratno.

Šokantno sporočilo, ki ga lahko izberemo iz obeh filmov, a ga verjetno bolj nazorno prikaže Fassbinder, je v lastnem posredovanju istih vrednostnih postavk kot jih posreduje družba. Žrtve družbene diskriminacije si prizadevajo in čutijo, da je diskriminacija na podlagi etničnih, verskih ali drugih pripadnosti nesprejemljiva, a še vedno se zgodi, da so sami isto diskriminatorni do ljudi z drugačnimi lastnostmi. Fassbinder nas na to opozori, ko Emmi v službi dobi novo sodelavko iz Jugoslavije. Takrat njej pripade vloga migrantke in zato outsiderke, saj je za pol marke slabše plačana kot ostale čistilke.

Med filmi migriral Matjaž Pinter.