Glasna pornografija tišine
Širok, velik, dolg pogled. Avtobusna postaja na obrobju mesta, da, morda Kijeva. Od daleč – hrup avtobusov, čakanje, mahanje z rokami. Ta film je v jeziku gluhonemih. Brez podnapisov. Za tiste, ki poslušajo – tesnobna tišina vsakdana – korakov, vrat, avtomobilov, ki uokvirjajo mladega Sergeja na poti skozi proces vstopanja v zavod za gluhoneme. Glasna tišina za modrikasto belimi stenami razpadajočega objekta prav tako razpadlih socialističnih sanj, kjer se šolske klopi zdijo le kamuflaža, ki prikriva temačnejše sence – kriminala, korupcije, prostitucije in nasilja. Na potenco. Za tiste, ki slišijo. Gledališče krutosti.
Pleme je celovečerni filmski prvenec ukrajinskega režiserja in scenarista Miroslava Slabošpickega. Film, ki je brez besed in odprtih pogledov pretresal vrste gledalcev po kinodvoranah ter se na poti oplemenitil s perjanicami prestižnih nagrad, med drugim tudi na Tednu kritike evropske festivalske meke v Cannesu. Film je ena teh festivalskih zagonetk, ki razdeli. Na tiste, ki v brezkompromisni goloti filmskih podob vidijo rojstvo nove mojstrovine, subverzijo filmskega jezika, alegorične perspektive politične kritike Ukrajine v času pred gorečim Majdanom, ki sicer buči zunaj filmskega kadra. In tiste, ki eksplicitno razgaljenost, ki zareže v gledalčev pogled, ocenjujejo na smisla izpraznjeno estetsko formo, sadistično zgrajeno na manipulaciji gledalca po principu »v užitek skozi šok«.
Morda Pleme lahko beremo kot alegoričen odsev družbe – navsezadnje so semena arhetipskega značaja v sami zasnovi filmske pripovedi zasajena. Gledalčev pogled je ujet v monado - zaprt prostor zavoda, nekje na obrobju. Jezik gluhonemih, »neslišen« drugim. Majhna kriminalna skupnost mladostnikov in pomočnikov iz upravnih in učiteljskih vrst zavoda je strogo hierarhično vzpostavljena – vodja, njegova leva in desna roka, nato zid brutalnih mišic, starostne meje, razdelitev nalog po spolu (prostitucija – dekleta, roparski pohodi – fantje) ter mrežni preplet s skorumpiranimi »pomočniki« na vplivnejših položajih. Iniciacijski proces, ki posameznika preko ponižanja in sramote dobesedno raz-sleče lastne identitete ter ga priklene na sistemsko strukturo te družbene celice. In v trenutku, ko se pojavijo vzgibi individualnega – v filmu ljubezen med Ano, prostitutko, in Sergejem –, sledi kazen, izgon, smrt. Mitološka klasika posameznika, osamljenega volka, ki nastopi proti sistemu. Obrisi tragičnega, ki pa jih v svetu neverbalnega režiser izkoristi (v negativni konotaciji besede) preko potencirane ekspozicije telesa za stimulacijo golega in brutalnega nasilja.
Na tem mestu, prav skozi potencirano ekspozicijo telesnega in telesa, prehajamo na drugi tir misli o filmu, ki, kot omenjeno, problematizira estetizacijo, natančneje, artificielno, umetelno stilizacijo podobe, ki temelji na karikaturni hiperboličnosti in ji je iztrgan vsak smisel. Skozi film se brutalnost podob stopnjuje – od pljuvanja v krožnik hrane, preko pretepov, vse do seksa, splava in smrti. Vse zrežirano s precizno počasnostjo, kjer smisel odteka po tokovih fatalističnega nihilizma in temačnega cinizma. Npr. neumna smrt enega od fantov - zvodnikov ponoči na parkirišču, ker ne sliši bližajočega se tovornjaka, medtem ko si mirno prižiga cigareto. Epizode, ki se tako nalagajo ena na drugo brez komentarja.
Komentarja tako ne ponuja niti jezik, ne na čisto lingvistični in ne na filmski ravni. Jezik telesa – gest po režiserjevih besedah sledi napisanemu scenariju. Te imajo čas in prostor, da se v počasnem ritmu statičnih širokih kadrov z malo rezi napihnejo do njihovih skrajnih robov in gledalcu najprej odvzamejo možnost umika pogleda, da se ujame v verigo podob. Zdi se, da v tej dvourni časovni verigi vsak širok plan stoji povsem sam zase in ne najde dialoške opore v drugem, ter na ta način prej opisano ekspozicijo filma kot alegorije »zgodbe o plemenu« že nekje na sredini izgubi samo vase. Vse, kar ostane, so prizorišča smrti.
Film se tako ciklično ujame v podobe telesa in nasilja, ki so vsaka posebej izjemno stilizirane - do te mere, da se ne samo telo, ampak, še več, sama podoba nekako »pornografizira«. Slednje se izriše predvsem v globini filmskega polja in odsotni zunanjosti filmskega kadra. Kader je že zaradi uporabe steadycamere sam po sebi statičen – širokoplanski, z zelo malo rezi, v njegovem središču pa je telo ali prizor nasilja, in prav to zakrije globino. Filmska zgodba se posledično odvija izključno v dobesedno prvem planu. Nasprotno, v globino, kjer je možnost zabrisa, migotanja podob oddaljenosti, pogleda ne vodi. Prav te močne podobe, polne same sebe priklepajo pogled nase in izbrisujejo tudi zunanjost kadrov.
Vsak prizor je tako zrežiran z natančnostjo skorajda simetrične kompozicije – če pomislimo samo, na primer, na opevan prizor seksa Sergeja in Ane pred modro steno. Tako režiser prizorom iztisne še zadnje kapljice življenjskosti in s tem ustvarja karikature. Zdi se namreč, da so protagonisti, če ne celo igralci sami, dejansko zreducirani na lupino lastnega telesa in kot subjekti ne stojijo, saj delujejo kot lutke v rokah skrbno skonstruiranega režiserjevega mehanizma.
Če v ozadju deluje mehanizem skrajne alienacije, ki se kaže torej tako na ravni samega jezika, protagonistov kot elementov filmskega jezika, je prav golota hiperbolizacije tista, ki zamegli izčiščeno površino umetnosti kot zrcala družbe. Film tako ne ponuja kritičnega odseva družbe, živahne dialoškosti kot tudi ne užitka. Tako se zdi tudi zgrešen odgovor Slabošpickega v enem od intervjujev, da je film posvetilo nememu filmu. Navidezna tišina, v katero se vpenjata oba, je povsem druge vrste in zavzema drugačne funkcije, kar argumentira že sama tehnološka zgodovina filma.
Tišina v Plemenu ni, če rečemo v navednicah, »naravna« odsotnost zvoka kot v nemem filmu, posvetilo kateremu je tako prej Umetnik Michela Hazanaviciusa. Zvok v Plemenu namreč je in se celo stopnjuje ter ustvarja tesnobno atmosfero, ki se od škripanja čevljev in vrat, orgazmičnega vzdihovanja, krikov bolečine med splavom razkrije v morbidno nasilnost udarcev smrti. In naj poudarimo, da problema ne vidimo v sami krutosti ali nasilju v mislih z npr. Bataillom, temveč v izrabljanju le-tega, ki film iz tankih robov subverzije potisne v temačno brezno umetelnega, torej neumetniškega. Tako kot se na koncu zaprejo vrata zavoda, se brez konvencionalnih človeških besed – zaprt – znajde tudi gledalec. Pornografija podobe, ki zapira kritično globino gledalčevega pogleda.
Trailer:
Dodaj komentar
Komentiraj