Govor Molka

Govor Molka

Recenzija izdelka
2. 6. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Najnovejši filmski ep velikega ameriškega filmarja Martina Scorseseja, verjetno kar največjega avtorja hollywoodskega novega vala, bomo najprej prebirali nekoliko na robu, če ne kar narobe, kar je seveda hkrati tudi glavno vodilo ter najzanesljivejši garant za poantin centralni prav. In lahko začnemo tako, da s kotičkom levega uča malce ošinimo orjaški opus našega filmskega maga.

Slednji je jasno dosti raznolik v mnogih žanrskih, kinematografskih, zgodovinskih itn. variantah, četudi ga skozinskoz vkup držijo npr. New York, ameriški Italijani, psihične nestabilnosti, krščanska oz. katoliška krivda itd. A kar mi je zmerom takole mimogrede najbolj bliskalo v zrenje, so skrajno brutalni momenti nasilja v skorajda vseh znamenitih in manj znamenitih filmih tja od Taksista naprej.

Dandanes smo seveda vajeni raznih Tarantinovih vizualno potratnih ter izpiljenih špricanj in klanj, malo se zgražamo in malo režimo, občudujemo ali bentimo čez brezvezne eksplicitne ekshibicije. No, ne moremo ne omeniti tudi krasnih vontrierskih mahinacij, ko se tupatam v gromozanskem closeupu čez vso platno eksplicitno s škarjami odreže kak ščegetavček. Tudi Scorsessejevi sodobniki so uvedli estetizacijo nasilja, od patosa konjskih glav med rjuhami do ogabnih umetnostnih ekshibicij holokavsta. A nasilje našega avtorja se mi je vedno zdelo neprimerno brutalnejše, nelagodnejše, težje, morda predvsem zato, ker je v nasprotju z raznimi moraličnimi, razstavljalskimi ali zabavljaškimi oblogami toliko bolj samostoječe, samozadostno, sam svoj znak, simbol in pričevalec brez kakšnega ekstra označevalskega presežka, prav zaradi česar te tako zaboli.

In ker tekom tako številnih ekranizacij ne jenja, temveč zmerom bolj preseneča tudi v svojih obrobnih manifestacijah ter se vseskozi nasaja na svojo mukoma gledljivo briljantno fotografijo, se mi je Martin Scorsese vedno zdel eden recimo temu materialistično najsadističnejših režiserjev. In evo, tako se lahko spravimo na Molk oz. Silence v izvirniku. V enem samem hipu te prešine vse pravkar omenjeno, takoj ko iz črnine zablisne prvi vizualni kader in njegovi nadaljnji izrezi. Neizprosni Japonci cmarijo križane krščanske duhovnike, polivajo jih z naravnim termalnim kropom, prek čašic z drobnimi luknjicami, da curlja razcepljeno ter počasneje in zato bolj boli. Slika seveda izostreno prikaže, kako koža najprej v pol sekunde postane samo rahlo rožnata, kot če se tuširaš z vročo vodo, tja do povsem ožganih, usranih in presušenih teles. Sami polcrknjeni Kristusi.

In si misliš, pizda, Scorsese, na stara leta bi se pa menda lahko malo umiril s temi apoteozami sadističnim izživljanjem nad telesnostjo. Ampak okej, vsaj nič pretirano nenavadnega, dobro zgodbarjenje bolj ali manj terja pripovedovalsko istovetnost. Film tematizira katoliške misijonarje na Japonskem v 17. stoletju, natančneje portugalske Jezuite. Tako ga lahko umestimo v špuro s Poslednjo Kristusovo skušnjavo, ne le zgolj na krščanski površini, ampak toliko bolj, ker se razvije v jedko in mučno bogoiskateljstvo. Tukaj film iz manifestativnega sadizma preide v ponotranjen avtosadizem, tj. subjektov sadizem do sebe.  

Seveda ne z intelektualno veličino kakšnih Karamazovih, kajti vso versko prevpraševanje ostane na eni taki narcisistični ravni omenjene Skušnjave; Kristus mora nujno preživeti kanon institucionalnosti, božja beseda je onstran človeških praktikalij, Jezus ni zgolj post, poslušnost zapovedim, askeza,  njegova vizija je tudi osebna sreča, ne obsoja hedonističnih želja, vse je seveda zajebal sv. Pavel itn. itd. Oda trpljenju za neinhibiran božji žegen. A film, tudi če na samem koncu vendarle podleže mali utehi, brez katerih očitno tudi največji stari mojstri ameriškega filma ne morejo, vse omenjeno vendarle uspe preseči.

Ne bomo o res hudem obrtniškem dosežku, lokacijah, fotografiji, pripovedni briljanci gibljive slike na vseh nivojih od globinskih posnetkov tako rekoč v človeško dušo do samega božjega obraza, smehljaja sončnega svita, tega smo pri režiserju nenazadnje vajeni. Rad bi pokazal omenjeni moment, ki seže čez to samozagledano apologijo katoliške slabe vesti, vse tja do stika z nekaterimi progresivnejšemi teorijami.

S čim drugim začeti kot s kurcanjem. Prve pol filma vsaj malce razsvetljen človek nehote pomisli, da je zadeva čisto izgubila kompas. Občutek dobiš, kot da je katoliška cerkev sredi drugega tisočletja po Kristusu največja žrtev svetovne zgodovine. In najbolj ubogi, brezmejnega usmiljenja vredni njeni pripadniki so jezuiti. Jezuiti! Krščanski Japonci so prikazani rasistično, kot eni spužvasti majmuni, ki zijajo redovnika, kot bi se jim prikazala Marija. In japonski inkvizitorji seveda kot stalinistične žlehtnobe brez duše in s strašnimi hripavimi glasovi. A Bog vidi vse in čez tristo let se je maščeval z atomsko bombo. Središče preganjanj je namreč Nagasaki.  

Težko, če ni takšno zanalašč, kolikor bolj udari druga polovica. Glavni motiv so namreč odpadniški duhovniki, se pravi jezuitski misijonarji, ki so se javno odrekli Kristusu in Cerkvi ter živeli preostanek življenja kot Japonci, z novim imenom, družino, družbenim statusom. Tak je naš protagonist Rodrigues, katerega misija je ravno najti svojega učitelja Ferreiro. O njem se namreč kleveta prav to, da je pohodil sveto podobo in zdaj živi japonsko življenje. Protagonista seveda doleti enaka usoda.

Zli japonski preganjalci ga mučijo, pregovarjajo, zaklinjajo, naj pač odneha, ni vse za povsod, kar je dobro za Evropo, ne funkcionira v Aziji itn. Naš spekulativni mislec se ne da: resnica je univerzalna in je resnična povsod. Nevedni ste, dokler se vaši skupnosti ne razodene sveta trojica. Popusti šele na prigovarjanje svojega japoniziranega majstra ter predvsem, ker bistri ječarji namesto njega mučijo svoje lokalne kristjane. Tako ni zvest ničemur drugemu razen lastni privat nečimrnosti. Tako pohodi Kristusovo podobo. In tako spregovori Njegov molk. Nikoli nisem molčal. Tu sem. Vedno in povsod. Onstran simbolov. Čutim tvoje trpljenje. Itn.

Na tej intimni ravni nas poboža filmova pretanjeno globoka bol, kako lahko kljub popolnem polomu svoje subjektove naštimanosti živiš dalje. Kako se ob podrtju sveta svet ne podre. Kako v istem človeku živiš nekaj čisto drugega. Incestoiden mir v zveriženosti kastracije, uteha na izsanjani grozi. In vznikne mišljenjski preblisk iz prihodnosti, ki bije v Rodriguesovem mrtvoudnem srcu, da je politika močnejša od religije, da tako zvana praktična nujnost zatre verska hotenja, da razredni boj razlomi Jezusovo besedo. Da ljudje lastne zgodovine ne delajo, kakor bi se njim zljubilo, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli. V tem je njegova osebna tragedija.

Ker pa smo vendarle domoljubi, je treba slednjič omeniti, kako je vse to tudi ultimativna slovenska tema, celo najslovenskejša. Vse omenjeno je na svoj način doletelo tudi najslavnejšega oz. najneslavnejšega slovenskega junaka – Črtomirja. Črtomir je definitivni junak bivanja onstran sebe, resignacijski aufhebung brez povratka, vztrajanje pri življenju, ki je bilo prej do tebe smrtno sovražno, post življenja, postživljenje. Kar je krščanstvo naredilo Črtomirju, je Rodrigeuesu storil budizem. Veliki ameriški režiser je s svojo zadnjo stvaritvijo stopil na traso največjega slovenskega pesnika. Molk je tako odličen zgled prešernovske umetnine.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

do i detect a hint of sarcasm

evo, zdaj ga pa morm it gledat :-)

preberite knjigo, tam vzporednic s črtomir famo ni, sporočilnosti prešernoritega in enda so zelo zelo drugačne..no poljubno lahko vsakdo najde povezave tudi domozahojene če to želi

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.