Na festivalu avstrijskega filma Diagonale v Gradcu so 23. marca prvič predvajali dokumentarec Grebinj – po sledovih Petra Handkeja. Film, ki si je na festivalu prislužil nagrado publike, je režiral Bernd Liepold-Moser, priznan avstrijski dramatik in gledališki režiser, lanskoletni dobitnik Nestroyeve nagrade za najboljšo avstrijsko gledališko uprizoritev. Liepold-Moser, tako kot Handke rojen v Grebinju, odročnem kraju na avstrijskem Koroškem, je velik občudovalec Handkejeve literature, zato se je odločil v svojem filmskem prvencu raziskati, ali Handkejev duh v njegovem rojstnem kraju še živi. Našel je nekaj povsem drugega ...

Peter Handke je slovenski javnosti dobro znan, saj je veliko njegovih del prevedenih v slovenščino, njegovi dramski teksti so že bili uprizorjeni na slovenskih odrih. Handke pa je s Slovenijo povezan na povsem osebni, intimni ravni, njegova pokojna mati je bila namreč slovenskega rodu, zaradi česar ga je dežela njegovih prednikov onstran Karavank od nekdaj privlačila. Ne samo dežela, tudi ljudje in jezik.

Handke, ki se kljub slovenskim prednikom ni nikoli opredeljeval za Slovenca, je v slovenski deželi našel svoj utopičen dom, nekakšno poetsko ontološko domovanje, umetniško pribežališče. Zato ne čudi, da ima Slovenija v Handkejevem opusu posebno mesto: bodisi slovenska pokrajina, po kateri potuje prvoosebni pripovedovalec romana Ponovitev in tam odkriva sebe ter »pripoved«; bodisi slovenski jezik, katerega blagozvočnost je Handkeja tako navdušila, da se pogosto sredi nemškega besedila pojavi beseda ali stavek v slovenskem jeziku. V slovenski deželi je Handke našel pravljično »deveto deželo« pripovedi, »savano prostosti«, kjer se odpira resničnost, kjer se bivajoče ne izmika ubeseditvi. Našel je mesto, iz katerega je edino mogoča pripoved, »pripoved pa se vendar mora nadaljevati«, vedno znova in znova ... 

Handkeja pa slovenska javnost ne pozna samo kot prvorazrednega književnika, mojstra pripovednega pesništva in virtuoza nemškega jezika, temveč predvsem kot tistega »sanjača«, ki je zavoljo ljubezni do rajnke Jugoslavije nasprotoval slovenski osamosvojitvi, zaradi česar sta se z Dragom Jančarjem zapletla v ostro polemiko. Še več: Handke si je vseskozi prizadeval za rehabilitacijo Srbije v jugoslovanskih vojnah, zahteval je »pravičnost za Srbijo«, ogorčenje javnosti si je nakopal z vztrajnim zagovarjanjem »tragičnega človeka« Slobodana Miloševića, ki ga je med drugim obiskal v zaporu, bil je tudi govorec na njegovem pogrebu. S tem si je zaprl marsikatera vrata, slovita Comédie-Française je na primer odpovedala načrtovano uprizoritev njegove drame Igra vprašanj.

A vrnimo se k filmu. V dokumentarcu se Handke, ki se je pred približno petdesetimi leti odselil iz Grebinja in se tja le redko vrača, sploh ne pojavi. Sprva se zdi, da je tema filma Handke skozi oči prebivalcev njegovega rodnega kraja. Film se začne z iskanjem konkretne prisotnosti Handkeja v Grebinju, njegovih literarnih del. Knjig »velikega sina« tega kraja, kakor ga imenuje neki domačin, v lokalni knjižnici ni mogoče najti. V filmu se nato nizajo pogovori z različnimi domačini, od lokalnega gostilničarja, vaških učiteljic in voznika šolskega avtobusa do Handkejevega polbrata. Domačini imajo do Handkeja ambivalenten odnos, nekateri ga globoko spoštujejo, drugi mu očitajo, da v svojih literarnih delih potvarja dejstva.

Iz pogovorov z domačini izvemo veliko smešnih anekdot. Njegov polbrat, ki ni prebral še nobene Handkejeve knjige, pravi, da sta v odličnih odnosih, saj mu Handke vsaj dvakrat na leto pošlje razglednico. Gostilničar pripoveduje, kako Handkeju pripravlja gobe, ki jih pisatelj nabere sam. Anekdote so sicer zabavne, vendar je srž filma nekaj drugega – vprašanje slovenstva. Očitki domačinov se namreč nanašajo prav na Handkejev pozitiven odnos do slovenstva in na rabo slovenskih besed v njegovih delih. Neki moški v filmu trdi, da nekaj takega, kot je koroška slovenščina, ne obstaja, da je »vindišarski« jezik zgolj nemški dialekt. Ženska ob njem ga opozori, da tudi on govori nenavaden dialekt, ki mu pravi nemščina.

Režiser se torej dotakne problema potlačene dvojezične zgodovine na avstrijskem Koroškem, ki ga, kakor je razvidno iz intervjuja za avstrijsko radiotelevizijo ORF, osebno zadeva, čeprav ni slovenskega rodu. Občuti bolečino ob »nenavadni melanholiji«, ki vlada na južnem Koroškem in je po njegovem mnenju posledica zlomljenih identitet ljudi, oropanih maternega jezika. Navaja primer človeka, zapriseženega desničarja, skrajnega nacionalista, ki po nekaj zvrnjenih »špricerjih« začne prepevati slovenske pesmi in se ob tem zjoče. Ta človek do šestega leta ni znal govoriti nemško, naučil se je šele v šoli, od takrat zanika svoj izvor in identiteto.

Izkaže se, da je odnos domačinov do Handkeja zgolj izhodišče filma, na podlagi katerega režiser pripoveduje neko povsem drugo zgodbo, neločljivo povezano s Handkejevo literaturo. Zgodbo o življenju v koroški provinci, življenju v nerazrešenih in morda nerazrešljivih zgodovinskih protislovjih, zgodbo o potlačeni in pozabljeni dvojezični zgodovini, o roparskem pohodu na slovenski jezik. In navsezadnje: zgodbo o človeški ozkosrčnosti in provincialnosti.

Za Vas je moraliziral Urh Vele.