Izbor najboljših dokumentarcev z DOK Leipziga

Izbor najboljših dokumentarcev z DOK Leipziga

Recenzija dogodka
21. 11. 2018 - 13.00
 / Kinobar

Mednarodni festival dokumentarnega in animiranega filma DOK Leipzig, ki se je v začetku novembra letos odvil že v 61. ediciji, je letos postregel s kar nekaj presežki. Med festivali je Dok Leipzig lahko dober zgled drugim, saj so že letos dosegli razmerje 50:50, torej izenačeno razmerje zastopanih režiserk in režiserjev po spolu, k doseganju česar so se drugi festivali obvezali do leta 2020. Največ zaslug za to ima festivalska direktorica Leena Pasanem, ki na čelu ekipe ostaja še eno leto. Pripravili smo izbor filmov, ki na tak ali drugačen način gledalca ne pustijo brezbrižnega do predočene realnosti.

Začnimo kar pri Wernerju Herzogu, ki je festival otvoril s svojim najnovejšim dokumentarcem Meeting Gorbachev (2018). Potem ko je že vzpostavil stik z Mihailom Gorbačovom, je Herzoga k sorežiji povabil André Singer, Herzogov dolgoletni sodelavec in producent njegovih štirinajstih filmov. Sedmega in tudi zadnjega voditelja Sovjetske zveze, ki se je proslavil s politiko perestrojke in glasnosti, sta avtorja z ekipo obiskala trikrat v obdobju šestih mesecev.

Film je osnovan na pogovoru med Herzogom in 87-letnim Gorbačovom v zaupnem vzdušju njegovega stanovanja. Edini posrednik med njima so slušalke, ki jih imata zataknjene za ušesi; Gorbačov odgovarja v ruščini, Herzog pa z njim govori v angleščini. Ta način komunikacije žal vzpostavlja dolge pavze med vprašanji in odgovori, zato je dialog precej nespontan. Čeprav je pogovor prežet s čustvenim in toplim izrazom nekdanjega voditelja, ki zaton Sovjetske zveze jemlje za velik poraz, pa je čutiti, da govori prekaljeno, odgovori pa zgolj na tisto, kar želi.

Drugi temelj filma so izjemni zgodovinski arhivi, denimo častni pogrebi starih sovjetskih voditeljev, ki so držali v rokah oblast pred nastopom Gorbačova. To so bili Leonid Brežnjev, Jurij Andropov in Konstantin Černenko, ki jih Herzog imenuje "stari fosili". Skozi film nas vodi značilen Herzogov pripovedni glas, ki Gorbačovovo življenjsko zgodbo malodane povzdigne na raven hagiografije. Film, ki v sebi nosi pacifistično sporočilo, kritiko jedrskega orožja in nostalgijo po času, ko sta si voditelja Sovetske zveze in Združenih držav Amerike na Islandiji segla v roke v spravi ob koncu hladne vojne, se konča s citatom Lermontove pesmi.

Letos je bila v fokusu DOK Leipziga nekdanja Jugoslavija. Četudi so umanjkali slovenski in bosanski filmi, nas je navdušil film Srbenka hrvaškega režiserja Nebojše Slijepčevića. Režiser je s kamero spremljal igralne vaje za dramsko predstavo Oliverja Frljića. Dramatik, ki je na hrvaškem sicer tarča sovraštva in groženj, se je lotil teme, ki odpira Pandorino skrinjico hrvaške družbe. Med vojno za neodvisnost Hrvaške v zgodnjih devetdesetih se je v Zagrebu zgodil umor deklice srbskih korenin ter njene družine.

Če je imela Frljićeva gledališka predstava opravka z družbenimi ranami iz preteklosti, pa je režiserja zanimala predvsem sedanjost. Natančneje identiteta srbske manjšine na Hrvaškem, ki se, kot je nazorno videti v filmu, še danes spopada z etnično zaznamovanimi predsodki in diskriminacijo. Na primeru dveh v Zagrebu živečih deklic srbskih korenin, osnovnošolke, ki igra v Frljićevi predstavi, ter gledalke, ki predstavo spremlja s solzami, Srbenka pokaže na prikrito trpljenje v današnji hrvaški družbi.

S temo balkanskih vojn in nacionalizmi se ukvarja tudi izvrsten film Chris the Swiss (2018), dokumentarec z animiranimi vložki. Gre za osebno pripoved švedske režiserke Anje Kofmel, ki raziskuje nepojasnjeno smrt svojega bratranca Chrisa, ki se je v zgodnjih devetdestih iz rodne Švice z vlakom odpeljal v oblegani Beograd, da bi od tam poročal kot novinar. Anja v filmu razbira njegove dnevniške zapiske in skice, potuje po njegovih sledeh in izprašuje ljudi, ki so bili z njim v stiku. Krutosti pobojev civilnega prebivalstva in otrok so Chrisa pripeljala do odločitve, da se pridruži prvemu mednarodnemu vodu, imenovanemu PIV. Ta je bil na njegovo razočaranje skupek nedoraslih surovežev in neonacistov z željo po streljanju, kot ugotavlja v svojih zapiskih.

Ko so domači leta 1992 zvedeli za njegovo smrt, niso razumeli, zakaj je bil oblečen v vojaška oblačila. Anja pride do sklepa, da so Chrisa najverjetneje zadavili pajdaši mednarodnaga voda, saj je Chris med operacijami pisal knjigo, v kateri bi razkril brutalnost njihovega početja. Vsa preteklost v filmu je animirana, temačna in brez barvnih olepšav, nasilni prizori pa so ponazorjeni s simboliko. Režiserka je z osebno družinsko zgodbo, ki preraste v dokument vojnih zločinov, pokazala, kakšno moč ima lahko zapis, pa naj bo še tako posut s prahom.

Med kratkimi filmi sta izstopala Daughter's Mother (Az anyukája) indijske režiserke mlajše generacije Arye Rothe ter italijanski film Open to the Public (Aperti al publico) režiserke Silvie Bellotti. Obema filmoma je skupno to, da se tragične situacije lotevata na humoren način. Posebno omembo si zasluži tudi celovečerec Touch Me Not romunske režiserke Adine Pintilie. Kot je dobitnica zlatega medveda na Berlinalu razložila sama, je film del raziskovalnega projekta o intimnosti, ki se še nadaljuje. Verjetno gre za najbolj "gol" film letošnjega leta.

Naj zaključimo z najbolj kontorverznim filmom festivala, nemškim dokumentarcem Lord of the Toys, ki je na Dok Leipzigu doživel premiero. Režiser Pablo Ben-Yakov je s snemalno ekipo spremljal skupino Youtuberjev iz Dresdna. Ti ne-več-tako-mladi fantje, ki ne želijo odrasti, dneve in noči popivajo in snemajo svoje neumnosti, ki jih objavljajo na Youtubu, kjer imajo po več 100.000 sledilcev.

Tem tako imenovanim "influenserjem" povečini sledijo enajstletniki, ki jim tudi pošiljajo in nosijo darila. To so največkrat kar zajetne vreče kovancev po par centov. Te nato skupina uporabi na igralnih avtomatih ali za plačilo bencina. Če imamo sprva vtis, da bomo v dvorani dve uri preždeli, gledajoč plehke in neokusne igrice te fantovske skupine, pa se situacija še poslabša, ko spoznamo, da se skupinica odkrito spogleduje z neonacizmom. Če se nam vendarle zdi, da gre morda za slabo šalo, pa se kaj kmalu izkaže, da imamo pred sabo primerke rasistov.

Problem filma je, da režiser svoje pozicije ne poda dovolj jasno. Še dodaten razlog za skrb se pojavi, če se izkaže, da so med gledalci v publiki tudi taki, ki glasno vzklikajo v znak odobravanja ravno ob prizorih, ki se tičejo bodisi rasizma ali seksizma, kot se je zgodilo na eni izmed prvih projekcij. Naj dodamo še to, da so določene levičarske stranke na spletnih straneh izrazile protest proti projekciji filma. DOK Leipzig je po projekciji priredil tudi nenapovedano razpravo o filmu, na katero ni bil povabljen nihče od njegovih ustvarjalcev, temveč je šlo za nekakšen zagovor organizatorjev, čemu so ta film umestili v program.

Vsemu temu navkljub, pa je Lord of the Toys na koncu prejel Zlatega goloba za najboljši nemški celovečerec, z obrazložitvijo, da je to film, ki neolepšano pokaže na to, kaj se trenutno dogaja po svetu. Če je dober film takšen, ki boli, ta boli z razlogom, so še zapisali.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness