Letošnja Jesenska filmska šola je prejšnji teden v Kinoteki vzela pod drobnogled mojstra komedij Ernsta Lubitscha.  Režiser, ki je v začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja iz Berlina prišel v Ameriko in se uveljavil kot avtor sofisticiranih romantičnih komedij, je dobršen del svojih filmov ustvaril pod Haysovim kodeksom. Ta je takrat v Hollywoodu prepovedoval prikazovanje žgečkljivih in občutljivih tem. Prav zato je v Lubitschevih filmih mnogokrat objekt, ki je resnoben in travmatičen ali žgečkljiv in poželjiv, prikazan implicitno in nekonvencionalno. Tako Lubitsch nekaterim rečem ne da spregovoriti, spet druge pa v repeticiji postavlja v vedno nove kontekste, s tem pa cilja na dvoumno rabo filmske podobe. Hkrati iznajdljivo koketira z jezikom in streže s presunljivimi jezikovnimi obrati, ki v končni instanci v njegovi komično-satirični mojstrovini Biti ali ne biti pripeljejo do dekonstrukcije nacističnega režima.

Film se začenja na emblematičnem in simbolnem začetku druge svetovne vojne, leta 1939, z nemogočo pojavitvijo »moža z majhnimi brki«, Adolfa Hitlerja v Varšavi, tik pred invazijo Nemčije na Poljsko. Izkaže se, da gre za lokalnega igralca, Bronskija (Tom Dugan), ki igra Hitlerja v pripravljajoči se antinacistični predstavi Gestapo v nacionalnem poljskem gledališču. Med vajami se namreč pojavijo dvomi o njegovi podobnosti s Hitlerjem, zato se odloči preizkusiti svojo avtentičnost na ulicah Varšave, ki postanejo urbani oder zunaj teatra. Meščani v grozi obnemijo, le majhna deklica vidi skozi iluzijo in v njem prepozna poljskega igralca.

Mojstrovino satire Biti ali ne biti je Lubitsch snemal novembra in decembra leta 1941, dobri dve leti v vojno, torej v času triumfiranja nacizma po Evropi. Slavna komedija, ki je svoj čas veljala za kontroverzno in neokusno, je tako za svoj predmet izbrala travmatično realnost Evrope, brez kakršnekoli časovne distance in politične korektnosti, privilegirano s pogledom od znotraj. To pogumno nalogo je v hudi uri lahko opravila samo komedija, žanr, ki mu je mnogokrat krivično dodeljeno nižje mesto. Lubitsch pa komediji ne odvzame resnosti in ostrine, temveč prav skozi najbolj napete situacije vzpostavlja komični presežek. Kajti, kakor v najboljših komedijah, je resnost znotraj nje, nikakor zunaj nje.

Antinacistično igro Gestapo poljskega nacionalnega gledališča kakopak cenzurirajo in umaknejo s programa ter jo zamenjajo s Shakespearjevo igro Hamlet. Vloga Hamleta pripade grozovito samovšečnemu igralcu Josephu Turi (Jack Benny), zvezdi teatra, ki je v svojem slavnem monologu Biti ali ne biti, v filmu trikrat ponovljenem, prav tolikokrat tudi prekinjen. Vsakič namreč mladi mož iz tretje vrste odide od vprašanja z nepričakovanim neizgovorjenim odgovorom »oprostite, moram k ljubici«. Komedija je, kot je dejal Dolar, namreč komedija nepričakovanih odgovorov na čudnih mestih. Vsiljivec tako zavrne vprašanje in ponudi odgovor na vprašanje, ki ga nihče ne postavi. Prisiljena izbira oziroma diapazon dovoljene izbire je v komediji zavrnjen, komedija izbere nekaj, česar alternativa ne ponudi. Mladi mož, pilot Sobinski (Robert Stack), je namreč veliki oboževalec igralčeve žene, Marije Ture (Carole Lombard), ki ga naroči za skrivno srečanje prav v času moževega slavnega monologa, s tem pa kakopak uničuje njegov moment in uprizarja svoje zasebno maščevanje. V zadnji repeticiji, v Angliji, se pojavi nov ljubimec, ki zapusti prostor, s tem pa je Maria tiha zmagovalka off prostora. Četudi umanjka v zadnjem prizoru, prav ona intrigira našo domišljijo bolj kot tisto, kar vidimo na platnu, kar je tako značilno za Lubitschev prijem.

Ob invaziji Nemčije na Poljsko gledališče zapre svoja vrata, hkrati pa igralska skupina začne z improvizirano igro Gestapa na ulicah Varšave. Skupina tako zunanji svet začne aktivno spreminjati v oder in ni cenzorja, ki bi jo ustavil. Tako se kot uničujoča sila varšavskega podzemlja pojavi nemški vohun profesor Siletsky (Stanley Ridges), za katerega pa ima gledališka skupina načrt kako ga ustaviti. Joseph Tura zavzame vlogo polkovnika Erhardta, še preden se ta sploh pojavi na platnu. Dvojnik tako predhodi originalu. Lubitschev prijem repeticije je torej prav v tem predhajanju. Najprej je dogodek uprizorjen kot komedija, s čimer spodmika nujnost drugega dogodka. Začne se kot komedija, ki anticipira tragedijo, ta pa se lahko pojavi le kot farsična repeticija že uprizorjenega, meni Dolar. S tem pa kakopak spodmika realnost, pojavi se kot podvojitev sebe, vzame ji očitnost in fatalnost.

Igra v igri tako pripelje do umora profesorja Siletskyja na odru nacionalnega gledališča, pri tem pa teatralni elementi skozi aluzijo na dramsko uprizoritev subtilno označijo političnega nasprotnika. Ker je Siletsky mrtev, njegovo vlogo prevzame Joseph Tura, ki se znajde v originalnem gestapovskem štabu z originalnim polkovnikom Erhardtom (Sig Ruman), ki se pojavi kot nekakšna replika replike. Joseph Tura si ne more kaj, da ne bi bil navdušen spričo svojega oponašanja in pravi »Sem si mislil, da boste tako odreagirali«.  Ko nacisti odkrijejo truplo Siletskyja, se Tura znajde v nezavidljivem položaju, ki ga reši z neverjetno domišljeno potezo. Original in dvojnik se znajdeta v isti sobi. Kdo nosi napačno identiteto, kdo je torej vsiljivec? Tura obrije svoj original in mu nalepi lažno brado, ki mu jo nacisti v vročici razkrivanja lažne identitete potegnejo navzdol. Ker ne moreta obstajati dve osebi z lažno brado, identiteta Josepha Ture kot Siletskyja potemtakem ni lažna. Izkaže se, da je lahko lažnih brad več, ko v gestapovski štab pridrvijo igralski kolegi v vlogi nacistov. Obkolijo Turo, mu odtrgajo brado in rečejo: »Tukaj je mož z brado, vi pa je niste niti potegnili.«

Igralska skupina se ujame v vrtinec razkrinkanih improviziranih prizorov, zato se odloči še za zadnji veliki načrt, ki jo bo popeljal iz Varšave v varno zavetje Anglije. Greenberg (Felix Bressart) skozi film trikrat recitira Shylockov govor, ki stopnjuje svoj etični naboj in identifikacijo s trpečim poljskim ljudstvom. Zadnja ponovitev nastopi kot instanca rešitve. Greenberg s svojim slavnim govorom Shylocka uspe zamotiti naciste, da se lahko igralska skupina varno  reši in umakne v Anglijo. Na tem mestu kamera preskoči na stock posnetke Škotske, kjer letalo pristane in tako, kot se to dogaja skozi cel film, kombinira mizansceno filma in resnične posnetke, dve realiteti, ki sta tudi vizualno drugačni. Čeprav je bila praksa filmov, narejenih v tistem času, takšna, da so se s pridom posluževali stoch posnetkov, vendarle velja omeniti, da bi prav lahko šlo tudi za igranje z različnimi tipi reprezentacij, tiste na odru, tiste, ki jo gledališka skupina uprizarja v realnosti, in kakopak samega filma.

»Kar je Joseph Tura naredil Shakespearju, zdaj mi delamo Poljski,« je na nekem mestu v filmu izjavil polkovnik Erhardt. Stavek, ki je dvignil nemalo obrvi in za katerega se je Lubitsch moral precej namučiti, da ga je obdržal v filmu, morda najbolje povzame bistvo te komedije, na kar je v svojem predavanju opozoril Dolar. S tem je režiser namignil, da lahko nacisti povejo nekaj smešnega o isti stvari, o nas, kar je bilo seveda šokantno. Lubitsch tako ni naredil disktinkcije med nami in njimi, temveč je skozi film prikazal naciste, ki so prav tako smešni in samovšečni kot poljski igralci in niso inkarnacija diabolične pošasti. Lahko so premagani od igralcev, ki so enako neumni kot nacisti. Komedija ne pozna meja, skozi imitacijo in razumevanje pa na koncu pripelje do opolnomočenja in zavrnitve nemoči.

Ob filmu se je iskreno nasmejala Alja Lobnik.