“Kdor bo preizkušal potrpljenje Kitajske, se ne bo imel kam skriti,” je zadnja, usodna, patriotska replika kitajskega vojaškega poveljnika ob koncu kitajskega filma Wolf Warrior. Film iz leta 2015 je ostal dokaj neopažen in ustvarjalcem posledično prinesel povprečen zaslužek. Plot filma je sicer prav lepo ubogljivo domovinski. Elitna specialna enota kitajske vojske, imenovana Volčji bojevniki, med vajo na obmejnem območju naleti na ameriške plačance, ki jih vodi zlobni bondovski zlikovec Ming. Ta ni le prekupčevalec z drogo, ampak sovražnik kitajskega rodu in vrste. V kovčku prenaša smrtonosni virus, ki se širi le s Kitajca na Kitajca. Hm, to pomeni državljana Kitajske, etno-Kitajca ali člana komunistične partije? Kitajci se imunizirajo s preprostim antivirusom: fanatičnim patriotizmom. “Volčjaki” si v trenutkih najvišje stopnje domo-branske strasti oznake specialnih enot prelepijo z epoletami I Fight for China. Gledalcu je jasno, da jim za lastna življenja od tu naprej ni več mar, za ameriška pa še manj. Glavni junak filma Leng Feng je bivši ostrostrelec, izrešetan, kot “umri pokončno McClane” je očitno “odporen” na smrt. Leng Feng vse bolj prevzema samostojno iniciativo, skozi film se zanaša na lastne vzgibe in pobude, na individualne spretnosti in kvalitete. Razumete, Leng Feng je edinstven, on je volk osamelec, self-made man. Iz krdela soborcev, kolektiviziranih v obrambi komunistične Kitajske, izskoči konvencionalen akcijski junak. Na koncu filma se Feng pričakovano vrne v nedrja Ljudske republike Kitajske. Njegovo izigravanje pravil je le bližnjica do vzpostavitve statusa quo. A duh individualizma se je kot virus razpasel v drugem delu: Wolf Warrior 2.

Leng Feng je tokrat dokončno izobčen iz vojske, zopet je kršil konfucijansko zapoved mirnega izvrševanja ukazov in z enim “kickom” usmrtil lokalnega mafijskega šefa. Lengov čut ne zataji, saj je šef maltretiral nedolžne ljudi. Pravičnik tokrat, ironično, v izmišljeni afriški državici opravlja naloge plačanca. Golorok v imenu pomorskega prostega trga “tamani” morske pirate. Prosti čas preživlja ob igranju nogometa in pivskih igricah. Hedonistični, “sprani”, stereotipni zahodnjak. V prvem Wolf Warrioru je kameradstvo med Lengom in ostalimi volčjaki prepričljivejše sporočalo ideološko ozadje filma, v Wolf Warrior 2 pa nas preseneti idealnotipski akcijski film hollywoodskih razsežnosti.

Film je v drugo postavljen v gladiatorsko areno velikih sil: Afriko. Državljanska vojna in nalezljivi, neustavljivi virus sta nujna dramska elementa, seveda. Cinično rečeno je biopolitika tudi tokrat vodilna tema. V prvem delu je bilo treba zaščititi kitajska telesa in ozemlje pred biološkim orožjem, tokrat pa je politično orožje nadzor imunizacijskega sredstva: kdor bo dobil v roke antivirus, bo dobil vsaj volitve. Ameriški plačanci tokrat sodelujejo s protivladnimi uporniki. Glavna tarča je kitajski zdravnik, ki je iz čistega človekoljubja izdelal antivirus. Nepresenetljivo je afriška država polna kitajskih bolnic in tovarn - Kitajska afriški kontinent rešuje z gradnjo infrastrukture, če še niste vedeli, prozorno sporoča film.

A pozor, Kitajska je v filmu prikazana kot zagovornica spoštovanja mednarodnega prava in resolucij ZN, ki ne sme reševati nedolžnih življenj. To lahko stori le eden in edini, Bruce Willis, pardon, Leng Feng, ki se seveda takoj priglasi za nalogo evakuacije kitajskih delavcev in doktorja Chena. Toda glavni motiv za zagnano prostovoljstvo ni zgolj humanitarnost, ampak želja po osebnem maščevanju. Našemu junaku so ubili ženo, zato jo bo - v skladu z zlatim pravilom akcijskega žanra - maščeval za vsako ceno. Propaganda Ljudske republike se umakne v ozadje, postane filmska mizanscena, razvidna iz ponavljajočih velikih planov “ljudske” vojaške flote. V prvem delu je parada vojaško-tehnoloških zmogljivosti Kitajske še očitnejša. Resnici na ljubo v zaključku filma kitajske rakete zbombardirajo upornike, a birokratsko izmikanje odgovornosti za svetovni mir je komično. V imenu univerzalne pravičnosti vse do konca filma nastopa sam Leng Feng. Torej ta, ki bo okrutno pokončal morilca svoje žene, je na poti do cilja pripravljen umreti za afriške delavce. Je Leng supermoralni individualist ali se zaradi spranih komunjarskih možganov zgolj robotsko odziva na krivice? Je Wolf Warrior 2 res ultimativni propagandni film, kot pišejo nekateri mediji? Je njegov neverjetni finančni uspeh posledica perfidne poteze Kitajcev?

Wolf Warrior 2 je lažni propagandni film. Neposrečen hibrid med akcijskim filmom in propagandno-ekonomskim sporočilom, ki spodleti v svoji nameri. Wolf Warrior 2 je agitpropovski v enaki meri kot povprečen komercialen film. Od kod vam je poznano vse to ameriško orožje, ki je postalo del globalnega gledalčevega imaginarija? Če se potrudite, se boste spomnili celo imen ameriških letalonosilk. Morda ste preveč gledali JAG.

Večina analiz filma je toliko podcenjujočih, da v eksplozivni montaži pretepaških in streljaških scen ter puhloglavih dialogih vidi bližnjico do pasivizacije gledalca v nekritičnega požiralca ideoloških resnic. A podtekst filma je tako slabo serviran, da je siceršnjim propagandnim zmožnostim Ljudske republike v sramoto. Primer trdega, učinkovito transparentnega propagandnega filma je kitajski vojni film Hundred Regiments Offensive. “Smoter filma je zavajanje in pranje možganov,” je forumski komentator lepo povzel srž filma. Film je prepričljiv v prepričevanju prepričanih in za to tudi gre. Ob tem dodajamo še zadnji ocvirek: Wolf Warrior 2 je kitajski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film.

Produkcijski kontekst filma je prav tako poveden. Film je podrl mnoge statistične rekorde. Najhitreje je presegel zaslužek 500 milijonov dolarjev in je prvi, ki je presegel 600 milijonov dolarjev zaslužka na Kitajskem. Skupaj je pobasal 847 milijonov dolarjev, kar je drugi največji izkupiček na kitajskem trgu, takoj za Star Wars: The Force Awakens. Ne čudi, da je film javno pohvalila na novo tržno osveščena kitajska komunistična partija. Večina kitajsko govorečih filmov, ki so uspešno zavzeli kinodvorane v Evropi in ZDA, je prepletenih z ameriškimi produkcijskimi in distribucijskimi hišami. House of Flying Daggers, Hero, Crouching Tiger, Hidden Dragon ... in tudi takšni navidez lokalno obarvani filmi, kot je Kung Fu Hustle iz leta 2002. Navajam ga, ker je v nasprotju s kitajskimi filmi, ki “prodajajo” avtorski pečat, kot so na primer Ang Lee, čistokrvni komercialni film. In je nekakšen vzorčen primer simbioze med ameriškimi in kitajskimi studii, čeprav tega filmu ob ogledu ne bi pripisali. Wolf Warrior 2 bi nasprotno to zlahka pripisali, zlahka bi bil posnet v Hollywoodu. Zlahka.

Big Daddy, vodja plačancev, jup, ime je simbolično, Lengu v zaključni sceni zabrusi: moje sorte ljudje bodo zmerom nadvladali manjvredne rase. Leng mu odvrne: To je preteklost! In ga seveda spretno pokonča. Akcijska heroja na koncu skušata gledalce prepričati v svoji reprezentacijski funkciji. Big Daddy je politično oportunistična, brezskropulozna Amerika, ki se je hotela dokopati do antivirusa zaradi geopolitičnih interesov. Leng Feng je utelešenje proletarske Kitajske, ki pa po filmu sodeč delavcev sveta ne ozavešča, ampak jih pokroviteljsko ščiti. Ob tem pa shizofreno ne ve točno, ali naj stavi na moč odtujenega individualista ali na volčji kolektiv. Wolf Warrior 2 je tisti film, ki nas prisili, da držimo pesti za zlikovce. Big Daddy, ki izgleda kot izgubljeni porno igralec proti pravičniku, ki spominja na Jet Lija. Izbira nikoli ni bila lažja.