Ameriško vrhovno sodišče je leta 1973 po večletnem pravnem procesu, imenovanim Roe proti Wade, končno razsodilo. Sodba je legalizirala splav v vseh zveznih državah ZDA, kar je bila pomembna zmaga v boju za žensko emancipacijo. Za poražence pa je bila razsodba hud udarec proti krščanskim idealom človeške reprodukcije, ki skoraj petdeset let kasneje še vedno žalosti nezanemarljiv delež ameriških konservativcev. 

Poraženi konservativci so si v preteklih desetletjih neprestano prizadevali vrniti udarec silam abortusa - eden izmed njihovih najnovejših in morda najbolj zgrešenih poskusov je lanski igrani film, naslovljen preprosto Roe proti Wade, ki naj bi svetu predočil grozljivo resnico o legalizaciji splava v zgodnjih sedemdesetih letih. Že v prvih prizorih filma postane jasno, da ne gre za standardno hollywoodsko pripoved o diskriminaciji pred zakonom in njenem preseganju. Režiserja filma, Nick Loeb in Cathy Allyn, želita predstaviti alternativno in po njunem mnenju pristnejšo perspektivo; zanju je legalizacija splava zarotniška skrunitev ne le človeškega, temveč tudi nebeškega zakona v imenu pohlepa. 

Zarota, ki jo razkriva film Roe proti Wade, je v prvi vrsti predstavljena kot judovska zarota. Antisemitizem ni le skriti podtekst, temveč centralni in eksplicitni motiv filmske pripovedi. Loeb in Allyn si večkrat privoščita nezgrešljivo poudarjanje judovskega porekla in tudi domnevnega judovskega značaja tistih, ki jih obtožita največjih zločinov proti ameriškemu fetusu.

Poglavitna zločnica sta resnični zgodovinski osebnosti, judovski zdravnik Bernard Nathanson in judovski novinar Larry Lader, ki si v sodelovanju z ekipo pravnikov prizadevata za revolucionarno transformacijo splava. Vendar v očeh filmarjev njuna prizadevanja motivira goli pohlep. Staro medicinsko prakso želita osvoboditi obstoječih pravnih omejitev in jo nato spremeniti v masovno kapitalistično mašinerijo, ki bi bila iz leta v leto zmožna hitrejšega in čedalje dobičkonosnejšega delovanja. Lader je v filmu prikazan kot povsem ciničen; ni mu mar niti za dobrobit žensk niti za njihove pravice, temveč le za finančni dobiček. Nekoliko drugače razmišlja Nathanson, ki kljub svoji ljubezni do denarja sanjari o višjem dobrem, ki se obeta v novem, fetusom manj naklonjenem svetu. Filmu Roe proti Wade tako uspe pokriti obe plati klasične antisemitske karikature juda: amoralno grabežljivost na eni strani in destruktivni univerzalizem na drugi. 

Roe proti Wade gre v svojih antisemitskih nazorih tako daleč, da bolj ali manj odpravi kakršnokoli aktivno vlogo žensk v zgodovini boja za legalizacijo splava. Splavu naklonjene ženske so načeloma predstavljene kot neumne in nebogljene lutke tujih interesov, zavedene z lažnimi informacijami, ki jih po ameriških mestih širijo judovsko nadzorovani mediji. To je še posebej razvidno iz kratkega pogovora med Nathansonom, Laderjem in dvema ženskama omejene pameti, v katerem judovska zarotnika razkrijeta lažnost medijsko širjenih statistik. Zbegani sogovornici, ki sta pasivno zaverovani v javno dostopne podatke o abortusu, izvesta, da sta vse te podatke ponaredila Nathanson in Lader. 

Edine ženske, ki niso podvržene judovski manipulaciji, so v filmu Roe proti Wade postavljene na stran krščanskih nasprotnikov abortusa. V jezusovi vojski na primer najdemo črnsko kirurginjo Mildred Jefferson, ki jo pred domnevnimi judovskimi lažmi varuje ne le iskreno spoštovanje znanosti in dejstev, temveč tudi globoka ljubezen do sočloveka, rojenega ali nerojenega. Film celo namigne, da je taista ljubezen animirala Martina Luthra Kinga, kar je odraz sprevrženih prizadevanj konservativcev, da bi boj proti ženskim pravicam prikazali kot nekakšno kontinuiteto boja črncev za državljanske pravice. 

Vzpostavitev vezi med črnsko emancipacijo in osvoboditvijo fetusa pravzaprav predstavlja eno izmed glavnih prizadevanj propagandnega filma Roe proti Wade. Judovska zarotnika sta zato - povrh že naštetih hudodelstev - obtožena še protičrnskega rasizma. Nathanson in Lader naj bi si z razširitvijo prakse abortusa vsaj implicitno prizadevala za krčenje odvečne in nezaželene črnske populacije ZDA. Tako je njun projekt prikazan kot neposredno nadaljevanje nizkotne tradicije ameriške evgenike, ki jo zgodovinarji pogosto povezujejo z idejami nacizma.

Zdi se, da je zgolj Božja pravica sposobna rešiti ZDA tega grozljivega judovskega projekta. A v svetu zarot, ki ga naslikata Loeb in Allyn, je Bog bodisi prešibek bodisi preveč nezainteresiran, da bi interveniral na kakršenkoli pomenljiv način. Vse, kar mu uspe pričarati, je zakasnelo spreobrnjenje Bernarda Nathansona, ki se sčasoma odpove svojemu judovskemu poreklu in postane krščanski zagovornik fetusove pravice do življenja - sicer resničen dogodek, ki pa ni imel in pravzaprav ni mogel imeti bistvenega vpliva na usodo splava v ZDA. 

Podobno kot Nathansonovo spreobrnjenje na srečo tudi film Roe proti Wade sam po sebi nikakor ne predstavlja in ne more predstavljati prave nevarnosti pridobitvam ameriškega liberalizma - takšna nevarnost je raje trenutno konservativno vrhovno sodišče. Kljub morebitnim aktivističnim ambicijam režiserjev pa enostavno ne obstaja niti en možni svet, v katerem bi film lahko pripomogel h kratenju ženskih pravic. Za povprečnega gledalca, ki ni že tako ali tako prepričan o judovskemu pohlepu ali o svetosti nerojenega otroka, film Roe proti Wade najverjetneje ne bo kaj več kot izmeček zastarele morale, sestavljene iz sklopa slabih rasističnih in seksističnih memov. Za akademske norce, ki iščejo sledi strukture tudi v največjih neumnostih, pa lahko film morda ponudi nekaj zanimivejšega: vrata, skozi katera teče pot do boljšega dojemanja antisemitskega imaginarija Američanov; imaginarija, ki je na singularen način razgrnjen v čudaškem četverju fetusa, juda, črnca in ženske.