Kafkova Majhna basen*
»Prezgodaj!« Tako je končal svojo dokaj uničujočo recenzijo filma The End of the Tour, posnetega po knjižni predlogi Davida Lipskyja z naslovom Although Of Course You End Up Becoming Yourself: A Road Trip With David Foster Wallace filmski kritik Glenn Kenny, eden izmed maloštevilnih prijateljev pisatelja, ki je 12. septembra leta 2008 storil samomor. Med slednje gotovo sodi tudi Jonathan Franzen, ki je v nekem intervjuju izjavil, da nima nikakršnega interesa za ogled filma, češ, čemu bi si želel videti nekega igralca upodabljati Davida; hkrati pa, da si je zelo blizu z njegovo vdovo Karen Green, in da ve, kako močno sta si z Wallaceovo sestro Amy, s katero upravljata njegovo zapuščino, prizadevali, da do snemanja filma sploh ne bi prišlo.
Sama ideja za film o Davidu naj bi bila po Franznu v popolnem nasprotju z njegovim delom, v bistvu pa naj konec koncev sploh ne bi šlo za film o Fosterju Wallaceu, temveč za film o drugem Davidu - Lipskyju. Proti biopicu so bili tako rekoč vsi, ki so Wallacea bolje poznali, med drugim tudi njegova agentka Bonnie Nadell in Michael Pietsch, Wallaceov dolgoletni urednik, ki je izjavil, da bi David, dokler je bil še živ, vsakega predlagatelja takega ali sorodnih filmskih projektov več kot le nahrulil! Človek se lahko čudi filmski ekipi z režiserjem Jamesom Ponsoldtom na čelu, da je tako odločna mnenja Wallaceovih najbližjih preprosto ignoriala, in se nasmiha ob ironičnem dejstvu, da je vlogo Lipskyja namenila Jesseju Eisenbergu, filmskemu utelešenju vsaj dveh »preko trupel« karakterjev: facebookovskega kodra Marka Zuckerberga in antisupermanovskega plešca Lexa Luthorja.
Opozoriti je treba na naslednje: čeprav film prikazuje zadnje dni Wallaceove bralne turneje po ZDA, ki je spremljala izid njegovega 1079 strani dolgega špeha Infinite Jest, to preprosto ni film za knjižne molje, ki uživajo v njegovih literarnih posmrtnih ostankih. Čeprav se na neki način ves čas odvija med vrsticami le-teh, je v primerjavi z njimi enostavno plehek. Morebiti je to tudi posledica taktike tehtnice, s katero se ga je po Lipskyjevem mnenju kot novinarja mainstreamovske revije Rolling Stone lotil previdni Wallace. »Laskaš mi, hkrati pa si pokroviteljski. [...] Si kot odrasli pri igri softballa z otroki, ki se špara pri udarcih,« Wallaceu tako v knjigi kot tudi v filmu očita Lipsky. Kramljanje o plakatu MTV-jevske Alanis Morissette, ki je ob njegovem obisku visel na steni Wallaceove dnevne sobe, proti pogovorom o postmodernizmu in metafikciji Johna Bartha - tehtnica se je večinoma nagibala v prid prvega, vse skupaj pa se je novinarju zdela nekakšna premetena družbena strategija: Wallace naj bi se, kar zadeva nucanje lastnega IQ-ja, ves čas načrtno držal nazaj.
Preigravanje meje kontrastnih komponent Wallaceove samopodobe, citiramo, »neverjetno sramežljivega egomanijaka« oziroma »ekshibicionista« je pravzaprav osnovna premisa tega filma ceste oziroma neba, saj gre pri prizoriščih petdnevnega dogajanja pogosto tudi za letala. Wallaceu se je lastna usoda zdela podobna usodi agorafobičnega kleptomana; »sramežljivi je pravzaprav vase zatopljen do mere, ki mu onemogoča druženje [...] o tem, če uživa v družbi - sploh ne utegne razmišljati, saj ga preveč skrbi, če je sam všeč drugim [...] hkrati pa je že v samem poskušanju pisanja neverjetno veliko arogance ...«. Film lepo prikaže, kako to, kar je imel Lipsky sprva za Wallaceov blef, postaja tesnoba bojazni, da ga bo uspeh spremenil, da bo začel uživati v pozornosti, nenazadnje tudi v slavi: »Nič ni bolj grotesknega kot nekdo, ki hodi naokrog in kriči: ‘Jaz sem pisatelj!’« Zato Ponsoldtovemu filmu (kot tudi Lipskyjevi predlogi) ne gre zameriti, da se na daleč ogne raznim odlomkom iz Wallaceovih del, posveča pa se na primer brisači z motivom dinozavra Barneyja, ki mu v njegovi sobi služi namesto zavese, navdušenju nad junk foodom, filmi, polnimi eksplozij, kot je prvi del seriala Umri pokončno, in sočnim kletvicam.
Vse našteto, vključno z Wallaceovo prošnjo, ali ga na prost dan s strani založbe organizirano spremstvo lahko zapelje v minneapoliško nakupovalno središče s pomenljivim imenom Amerika, je del njegove Neskončne burke, katere rdeča nit je nekakšna »zasvojljiva kontinuiteta« bolj ali manj poceni zabave. Wallacea je obsedalo vprašanje, zakaj pokonzumiramo vse to sranje; pa naj gre za televizijo, sladkarije, cigarete, droge in tako dalje.
Film se na eni strani (včasih celo preveč obupano) trudi podati Wallaceov odgovor na vprašanje glede konzumacije, ki se glasi: »ZARADI OSAMLJENOSTI!«, na drugi pa na vsak način približati pisateljevi depresiji, zaradi katere je dvanajst let po turneji, ki jo prikazuje film, storil svoj konec ... Bolj ko je Lipsky na pobudo svojega urednika drezal v Wallacea glede njegove domnevne odvisnosti od heroina, bolj iskreno mu je ta razlagal, da ni fora v drogah! V knjigi sicer prizna, da je bila sredi osemdesetih pesem Hueya Lewisa I Want a New Drug tako rekoč njegova himna, da je dvakrat res poskusil tako imenovani »black tar« heroin, derivat morfija – toda (!) – glavna pretnja pri njegovi odvisnosti naj bi bila ves čas predvsem televizija.
Bežiščnica, ki povsem primerno poveže prizor, v katerem Wallace še po obisku kina povsem mimo novinarja in dveh prijateljic navdušeno bulji v TV-ekran, ter distopični film Brazil Terrya Gilliama, o katerem navdušeno govori v Lipskyjevi knjigi, je naslov skupnega glasbenega projekta rapersko-producentskega dua, ki sta ga pod imenom Central Services sestavljala El-P in že pokojni Camu Tao: Forever frozen in television time. Na plati dvojca, katerega ime je referenca na »pomoč« uporabnikom fašistične kabelske službe iz Brazila, najdemo med drugim tudi priredbo prej omenjenega Lewisovega komada, ki izenači džankijevsko fiksanje in šaltanje med TV-kanali.
Ta zamorjena melodija precej bolje ilustrira Wallaceovo stisko kot pa slabi dve uri filma, saj je hkrati tudi primerno looney. Žalostni pogledi Jasona Segla, ki igra Wallacea, in njegove izjave stila »Mislim, da si ne želiš biti v moji koži« žal ne zadanejo žebljice na glavico - hkrati pa je s prenosom pisateljevih lastnih besed na platno izdana njegova osnovna misel: biti nekje v oblakih zaradi javnega kovanja v zvezde je zasvojljivo, a nekaj povsem drugega kot pisanje! Zajebali so ga podobno kot založba z naslovnico za Neskončno burko: želel si je fotografijo Fritza Langa, ki režira Metropolis, dobil pa fotografijo oblakov, ki spominja na varnostni booklet letalske družbe American Airlines.
S filmom se mu je zgodilo to, česar se je med intervjujem z Lipskyjem ves čas bal: da bodo obračali njegove besede, da bodo zanič pofafali ves kontekst in da bo postal lastna parodija; prizor počasnega posnetka Wallaceovega bebavo blaženega plesa ob koncu filma, ki kriči ameriško geslo: »Težavo bom rešil tako, da bom storil nekaj radikalnega,« ni nič drugega! Seveda človeka – še toliko bolj umetnika - prime obujati priljubljenega mu genija k življenju; a če v primeru Davida Fosterja Wallacea ne zadostuje branje njegovih knjig, je tu YouTube s številnimi intervjuji ... Hommagi pa naj raje ostanejo na ravni Milotovega refrena:
Dodaj komentar
Komentiraj