Pihalni orkester SVEA Zagorje v svoji zgodovini beleži zavidljive dosežke. Začetki godbeništva v Zagorju segajo že v leto 1861, pišejo na svoji spletni strani. Tudi v 20. stoletju so neprekinjeno delovali, hkrati pa so domovini v vojni pomagali mnogi člani, ki so namesto inštrumentov v roke prijeli partizanske puške. Leta 1973 so se iz godbe preimenovali v orkester ter doživeli glasbeni vzpon. Eden njihovih dosežkov iz zadnjega časa pa sega v leto 2019, ko so z lokalnim režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem začeli sodelovati pri snemanju filma Orkester.

S povezavo naturščikov in profesionalnih igralcev je nastal film, ki zagorski orkester spremlja na poti na glasbeni festival v pobrateno avstrijsko mesto. Zalimani in utrujeni se člani s kovčki, polnimi glasbil in vina, zberejo na avtobusni postaji. Sledi, no, slovensko dogajanje. Nagovor predsednice s frizuro, ličili in obleko socialistične tajnice, ustavljanje na počivališčih, da se odtoči ves med vožnjo popiti špricer, ter dvoglasno petje domačih viž.

V okvir popotovanja je postavljenih pet dogajalnih sekvenc, vsaka izmed katerih izpostavlja skupino protagonistov. Njihove zgodbe se vsebinsko prepletajo ter dopolnjujo, sicer pa, z izjemo ene, sekvence tudi formalno niso strogo ločene med seboj in dajejo pregled nad celotnim orkestrom. Dirigent skače čez plot, pri tem pa pozablja, da sta z njim najstniška hčerka in sin, oba nadobudna mlada pihalca. Dva druga člana, odrasla možakarja, pa namesto v hotelu pristaneta pri avstrijskem paru, ki jima ponudi prenočišče. Za glasbenike se gostovanje kaže kot ventil, kjer lahko svoj alkoholizem izživljajo, ne da bi jim ga kdo očital. To pa ne velja za oba voznika avtobusa. Starejši se boji, da bo izgubil službo, mlajši, ki sam preživlja svojo družino, pa se trudi, da bi naredil dober vtis na kolega. Kontro izživljanju ob pleh muski postavlja trojica žena orkestrašev in njihova prijateljica, ki so ostale doma. Te v svojih srednjih letih za en večer počnejo vse, kar stereotipno pripisujemo mladostniški norosti. Balkan mix, alkohol, seks na stranišču, bruhanje, policija, ki vzame izpit osebi brez izpita, obžalovanje, zalito s še več alkohola, ter končno tudi izpoved zamolčanih stisk. Kljub predvidljivemu dogajanju igralke Mateja Pucko, Mojca Funkl, Ana Facchini in Vesna Pernarčič z naravno igro in občutkom za prevzemanje zunanjih gest in videza povprečne tovarniške delavke uspejo ustvariti enega najbolj duhovitih in boleče realnih delov filma. Ta od gostovanja časovno in prostorsko osamosvojena sekvenca razkriva socialno bedo mesta, ki globoko vpliva na vse pore življenja. S pomočjo skupine žensk spoznavamo, na kakšnih temeljih stojijo ostali člani orkestra.

Poleg igralsko prepričljivega in domačnega Gregorja Zorca, ki nas je v podobnih vlogah že prepričal, gre izpostaviti še četverico sodelujočih v melodrami na avstrijskem domu. Tandem igralca Gabra Trseglava in pristnega naturščika Lovra Leziča je vrhunec povezovanja profesionalne in amaterske sfere, ki ga Luzar, to je pokazal že večkrat, obvlada. Avstrijski par, postavljen po robu Slovencema, pa je gotovo najbolj karikiran element filma in se nenehno sprehaja na meji realnosti in groteske. Tudi sicer se zdijo Avstrija in Avstrijci v filmu napol pravljični. Ona, skrbna, z lasmi v kitki, obsedena z vrtnimi palčki in sploh primerna za propagandni plakat gospodinje iz nacistične Nemčije. In on, ki mu ves ponos sloni na zlatem pokalu s tekmovanja godb. Spita pod razpetim Jezusom, ko njune z dosledno natančnostjo urejene rutino, dom in zakon prostodušno do temeljev pomendrata dva pijana godca iz južne sosede. Hladna melodrama njunega zakona bi lahko sama zase delovala kot kratek film.

Orkester je zgodba, kakršno si predstavljamo pod časopisnim naslovom »Gostovanje zagorske godbe v Avstriji«. Nastavki likov so znani, zapleti predvidljivi, marsikaj s platna pa je verjetno gledalec že doživel. A tu se Luzar pokaže kot resnični insajder, ki ljudi, o katerih in s katerimi ustvarja, dobro pozna. Zagorju se hkrati poklanja in ga izpostavlja smehu, a brez obsojanja. Uspeh filma, ki popisuje življenje iz province, torej vsega, kar ni Ljubljana, je tudi ta, da kraja, pripadajočega socialnega statusa, narečja in lokalnih navad ne uporablja kot cenen sprožilec za smeh, temveč jim priznava lastno realnost. To pa na kateremkoli področju Slovenije prepogosto pogojuje osrednja aktivnost likov v filmu – pitje alkohola. Morda sem pristranska in malenkost sentimentalna ter filmu prelahko odpuščam nerazumljiv moment masturbacije na slovenski alkoholizem, ko slovenski avtor liku Avstrijca podtakne repliko, kako fejst znamo Slovenci žurat. Mimo tega pa film zadosti tako gledalcu, ki se gre smejat podobnosti članov orkestra z njegovim zapitim sosedom, kot gledalcu, ki se mu zdi edini legitimen način ogleda filma kinodvorana.

Luzar zgodbo pripoveduje z vizualno zanimivimi prijemi, ki nemara tudi namigujejo na resničnost pod masko glasnega popivanja. Črno-bela filmska tehnika se zliva s sivino življenja brez možnosti pobega v rudarskem in industrijskem mestecu, hkrati pa vse skupaj deluje tudi kot nekakšen spomin ali kanček nostalgije pri obravnavi tematike. Omejenost barvne lestvice daje prostor razvoju karakterjev in pri spoznavanju različnih zgodb deluje kot povezovalni člen. Estetiko filma zaznamujejo tudi pogosto simetrični kadri in poigravanje s tem, koga ali kaj v njih vidimo. Velikokrat oseb ne vidimo direktno, temveč njihovo prisotnost zaznamo preko glasu, jih zagledamo v odsevih, posebej je izpostavljen tudi šoferjev pogled na avtobus v vzvratnem ogledalu, kar gledalca opominja na prisotnost zunanjega opazovalca. Vključenih je tudi nekaj ozkih navpičnih kadrov, ki posnemajo kamero pametnih telefonov. Tovrstni kadri so uporabljeni, ko spoznavamo mlajše like, in vendar se zdi, da so se ustvarjalci s tem, ko mladi na telefonski posnetek lovijo predvsem starejše člane, uspeli vsaj deloma izogniti pokroviteljskemu komentarju o s tehnologijo zasvojeni mladini. Nenazadnje je najzvestejša uporabnica telefona tudi tista, ki ob nočnem vračanju z gostovanja zasliši pok, kot da bi avtobus trčil v nekaj. Kaj pa to je, naj zavoljo presenečenja ostane skrivnost.

Pisala je Iva.

Naslovna: kader iz filma, Mitja Ličen