27. 9. 2013 – 13.00

KO SE V OZADJU MIŠLJENJA ODVRTI FILM

Angažma režiserke filma Hannah Arendt, Margarethe von Trotta, je bil že pred začetkom snemanja zavezan ideji biografske natančnosti. Mišljenjska konciznost sicer najpomembnejše mislice 20. stoletja, ki jo izjemno vživeto odigra Barbara Sukowa, je v filmu pripeljana do te točke, da tudi poznavalci del in življenja resnične Hanne Arendt priznajo, da v filmu ni praktično ničesar, kar bi lahko označili z besedo fikcija.

Dvourni celovečerec Hannah Arendt, s katerim je feministka von Trotta v svojo zbirko filmov o izjemnih ženskah 20. stoletja nanizala zgolj še enega, tako stoji ob boku istoimenskega filma o Rosi Luxemburg, Gudrun Ensslin v filmu Svinčeni časi in filmu Ženske z Rosenstrasse.

Film, ki je sicer povsem konceptualen, saj je dobesedno prežet s scenami, ki hočejo gledalcu prikazati, kako je Hannah Arendt nenehno mislila, si za svojo osrednjo vsebinsko-referenčno točko vzame tako imenovano tezo o banalnosti zla. Slednjo je Arendt dejansko konstatirala na podlagi spremljanja sojenja nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu, o katerem je najprej poročala za tednik The New Yorker, nato pa je izšla še knjiga Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla.

Fenomen banalnosti zla je Arendt razbrala v Eichmannovi povprečnosti, prilagodljivosti okolju ter ne-mišljenju in ne-razsojanju, o katerih je sicer pisala vso življenje. Ne-mišljenje Eichmanna je v filmu poudarjeno skozi večkratno ponovitev prizora, v katerem pred sodniki zatrjuje, da ni kriv za poboje številnih judov, ko jih je po službeni dolžnosti v konvojih pošiljal v koncentracijska taborišča in s tem v smrt, ker je, rečeno z njegovimi besedami, zgolj ubogal ukaze nadrejenih oziroma upošteval zakone takratne nacistične oblasti.

Kar film zelo natančno prikaže, so številne kontroverze, ki jih je Arendt sprožila po objavi knjige o Eichmannu. Prav tako pa je bila zaradi nje izobčena iz mnogih židovskih krogov, izgubila je celo nekatere najboljše judovske prijatelje, ker je v knjigi pisala tudi o sodelovanju judovskih svetov v sistemu totalitarnih institucij. Toda kljub številnim nasprotovanjem je brezkompromisno ostala zvesta zgolj mišljenju in se ni uklonila kritikam.

Da je film Hannah Arendt resnično predan poskusu uprizoritve dejavnosti, o kateri je Arendt premišljevala in pisala vse življenje, to je uprizoritvi dejavnosti mišljenja, pričajo tudi sekvence filma, ki se pojavljajo dobesedno v določenem ritmu in v katerih si Hannah Arendt prižge cigareto, zatopljeno gleda v daljavo oziroma leži z zaprtimi očmi in misli. Mišljenje je kakopak samotna dejavnost, ki poteka v sokratovski maniri »between me and myself«.

Toda kljub posrečeni dinamiki, ki jo ustvarijo pravkar omenjeni prizori, na koncu izpadejo malce klišejski, ker se v njihovem kontekstu prikradejo na platno tudi prizori mlade Hanne Arendt, ko še študira pri ključnemu filozofu 20. stoletja - Martinu Heideggerju, s katerim sta imela tudi krajše ljubezensko razmerje. Te prizore pa je seveda mogoče brati tudi tako, da von Trotta želi z njimi doseči poudarek še ene poante, ki jo Hannah Arendt nenehno ponavljala, to je, da nikoli nismo varni pred ne-mišljenjem.

Prizori s Heideggerjem so namreč v filmu prikazani vedno v zaporedju s prizori, ko se Hannah Arendt nemo predaja dejavnosti mišljenja in ko v ozadju odmevajo glasovi s sojenja Eichmannu, ki so jo pripeljali do teze o banalnosti zla. Hannah Arendt se je namreč veliko spraševala tudi po tem, čemu so se Heidegger in drugi nemški intelektualci tako rekoč čez noč »glajhšaltali« z nacionalsocializmom.

Kot je poudarila Vlasta Jalušič v razpravi, ki je sledila sredini premieri v Kinodvoru, je temeljna kvaliteta filma v njegovi izjemni biografski ter interpretativni natančnosti, saj je večina dialogov dobesedni prepis citatov iz nekajdesetletne korespondence s Karlom Jaspersom, iz njenih knjig in iz njenih Dänktagebücher oziroma mišljenjskih dnevnikov.

Kot potencialno šibkost filma Hannah Arendt lahko izpostavimo dejansko odsotnost lika Karla Jaspersa, s katerim je Hannah Arendt vse življenje nenehno komunicirala in za katerega je v slavnem intervjuju z Günterjem Gausom dejala, da »če je kateremu človeku uspelo, da jo je spravil k umu, potem je to uspelo njemu«. A po drugi strani je Jaspers seveda zelo prisoten v dialogih.

Prav tako bi lahko rekli, da so v filmu morda odveč namigovanja o tem, da je mož Hanne Arendt – Heinrich Blücher – domnevno skakal čez plot. Toda če na tem mestu sklenemo … Kljub »mainstream« tematiki, kar zadeva celoten opus in življenje Hanne Arendt, seveda nanašajoč se na obdobje, ko je izšla knjiga o Eichmannu, filmu vseeno uspe zadržati gledalčevo koncentracijo na poudarku pomembnosti, ki jo je za resnično Hanno Arendt imela dejavnost mišljenja.

Avtorji del

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.