Kraljica zlomljenega srca

Kraljica zlomljenega srca

Recenzija izdelka
13. 5. 2016 - 13.00
 / Kinobar

Znameniti ameriški filmski kritik Roger Ebert je pred desetletjem zapisal, da Werner Herzog “nikoli ni ustvaril filma, ki bi sprejemal kompromise, ki bi bil nezanimiv ali narejen iz pragmatičnih razlogov”.

Takrat bi temu res težko oporekali. Vse, česar se je dotaknil Herzog, je imelo potencial za mojstrovino in v najslabšem primeru končalo kot divji, nebrzdan eksperiment, ki ga je treba občudovati, četudi ga nimamo radi. Zadnja leta so ta status le malce zamajala, lani pa je prišla, na kameli prijezdila, bledikava in brezizrazna, Puščavska kraljica. Svet ne bo nikoli več enak.

Sama zasnova je obetala. Herzog seveda slovi po dokumentarcih, a je znal tudi z igranimi filmi malce spregledane zgodovinske osebnosti vedno osvetliti z novih zornih kotov. Primeri Aguirre, Kaspar Hauser in Fitzcarraldo spadajo med vrhunce njegove dolgoletne kariere, zato je bilo verjeti, da bo tudi življenjsko zgodbo pustolovke Gertrude Bell znal obrniti v novo, presenetljivo smer.

Materiala je že v osnovi dovolj. Bellova je bila popotnica, diplomatka, vohunka, pisateljica in arheologinja, ki je s svojim delovanjem na Bližnjem vzhodu igrala eno izmed ključnih vlog pri posredovanju med angleško imperialno vlado in lokalnimi, beduinskimi vladarji. Bila je tudi sodobnica in prijateljica T. E. Lawrenca, zaradi česar smo lahko pričakovali sodobno, feministično verzijo nenadkriljivega epskega filma Lawrence Arabski. Oh, kako smo se motili!

Slabe kritike dotičnega izdelka so se tudi v naših logih šušljale že vse od njegove premiere na lanskoletnem Liffu, a je pri režiserju takšnega renomeja vendarle v vsakem primeru prav, da se prepriča vsak sam. “Herzog ni za vsakega”, si rečeš, in “morda je njegov humor preveč obešenjaški za okus večine”. A da so kritike upravičene in je Herzog tokrat res zamočil, vidiš nemudoma. Praktično že pri fontu uvodnih napisov in pri uvodnem kadru. Slednji nas postavi v čas prve svetovne vojne, ko karikature Churchilla, Lawrenca in ostalih angleških veljakov nenadoma pridejo na idejo, da bi lahko na Bližnjem vzhodu posredovala Bellova.

Od tam naprej sledimo glavni protagonistki, princip pa ostaja enak. Vsak dogodek je skozi film napovedan in razložen vnaprej, kar iz njega vnaprej izsrka tudi element presenečenja in vznemirjenja. Uvodni del skuša zdolgočaseno Bellovo skozi nekaj vrstic dialoga prikazati kot moderno žensko, ki po vrnitvi z Oxforda v primitivnih snubcih in snobovskih starših ne najde prave sreče, zato želi odpotovati. Te scene mestoma spomnijo na Mario Antoinetto Sofie Coppola, le da vsebujejo manj humorja in samorefleksivnega cinizma, odtlej pa film zajadra še v slabšo smer.

Gertrude starši omogočijo delo na ambasadi v Teheranu, kjer se na velikem večernem sprejemu pojavi uradnik Henry Cadogan, ki ga je upodobil James Franco. S tem se med Bellovo in Cadoganom napove debilna Disney romanca, začinjena s poceni duhovičenjem, pocukranimi darili in otročjimi triki s kartami. Pri tem bi se lahko obregnil ob igro Nicole Kidman, ki poseduje nekaj gracioznosti Bellove, a v vlogi petindvajsetletnice gledalca težko gane, sploh če ima težave že s premikanjem svojih obraznih mišic. Lahko bi se spotaknil ob Jamesa Franca, ki ves čas, tudi v trenutkih, ko mačistično prevzame pobudo, izgleda kot bi hodil v spanju. Lahko bi se zataknil tudi ob akutno pomanjkanje kemije med obema, ob nemirno, po nepotrebnem plešočo kamero in še ob marsikatero malenkost, a je ob tako klišejskem in melodramatičnem scenariju kriviti igro in omenjati tehnikalije iskreno odveč.

Bellova, zgodnja feministka, ki je kršila konvencije in nosila diplomatske odgovornosti, kakršne so bile v tistih časih ženskam sila redko prepuščene, je v tem primeru prikazana kot zvedava in zaletava razvajenka v konvencionalnem iskanju ljubezni. Prelom se sicer zgodi, ko Bellovi oče ne dovoli poroke z nestanovitnim Cadoganom, zaradi česar se popotnica za kratek čas spet vrne domov. Ob tej nesrečni ljubezni raziskovalni duh Bellove šele resneje oživi, s tem pa tudi film res prestavi prestavo višje, a v tem primeru to kvečjemu pomeni, da iz vzvratne prestavi v ler. Če je prej divjal nazaj, kot bi skušal zbiti monumentalne spomenike Herzogovega ugleda, se je nato ustavil in postal le še dolgočasen, nepomemben in prazen.

Kompleksna karierna pot Bellove je med jezdenjem skozi lepo puščavo in naključnim odkrivanjem kultur le nejasno prikazana, hkrati pa gledalec nekje na sredini filma tudi izgubi zanimanje. Ob tem Bellova kasneje zapade še v eno romanco, pri čemer sta v prid poetičnim ljubezenskim pismom feminizem in aktivizem spet prevečkrat pahnjena ob stran. Nato se pojavi še Lawrence Arabski, in če je pri tej vlogi nastop in prezenco Petra O'Toola iz leta 1962 nemogoče preseči, bi lahko film pri takšni uprizoritvi vseeno ponudil kaj več kot dejansko ponudi. Robert Pattinson, ki si je z nastopi v nekaj prejšnjih, bolj neodvisnih filmih tudi pri resnih kritikih začel pridobivati sorazmeren ugled, se tokrat na trenutke zdi kot riba v puščavi. Videti je kot britanski princ ali pozerski poet, ki bi si za neumno pustno zabavo na glavo nadel kefijo in se odšel na vzhod slikat. Pri tem pa si pretiranih kritik vseeno ne zasluži, saj tako konvencionalnem in nevznemirljivem scenariju v karieri še ni bil podvržen. In ja, poznam Somrak.

Ob koncu se Herzog vendarle dotakne ključnih tem, med katere spada razmerje Bellove s šejki iz rodbine Hašemitov. Slednje je britanska vlada prav po posredovanju Bellove nastavila za vladarje današnjih Iraka in Jordanije. Film s tem v nas zaneti kanček zanimanja, a problematičen postane Herzogov presenetljivo nekritičen pristop. Če se je nastavljanje vladarjev takrat zdelo smotrno, se lahko po dolgih desetletjih kaosa na območju, povzročenega tudi s strani nastavljenih rodbin, o tem vprašamo še enkrat. Herzog se žal ne.

Konec je srečen onkraj diegetskega sveta, torej v smislu, da je s tem filma pač konec. Herzog nam odčita lekcijo, kako o pustolovski feministki ustvariti dolgočasen in skoraj antifeminističen film. Ob vsem, kar je Bellova v karieri dosegla in ob vsej širini njenega duha, film v središče po neki čudni ali pa le komercialni logiki postavi njeni dve ljubezni.

Tako velja Puščavsko kraljico čim prej pozabiti, se vrniti k Herzogovim starejšim filmom in hkrati verjeti, da bo kmalu spet posnel kaj čudovito čudnega. Govorimo vendar o režiserju, ki je ob izgubi neke stave pojedel lasten čevelj in je bil npr. med nekim intervjujem ustreljen, pa ga to ni preveč zmotilo. Govorimo, konec koncev o režiserju, ki velja za enega največjih filmskih revolucionarjev 20. stoletja. In Puščavska kraljica vendarle ni dovolj slaba, da bi nam lahko vse to izbrisala iz spomina.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness