Dirty old river, must you keep rolling

Flowing into the night

People so busy, makes me feel dizzy

Taxi light shines so bright

But I don't need no friends

As long as I gaze on Waterloo sunset

I am in paradise

-David Bowie (Waterloo Sunset)

 

Nesmrtni David Bowie se je predvčerajšnjim preselil na drugo stran in nas pustil zmedene ter brezciljno tavajoče, luči taksijev pa na londonskih, ljubljanskih ali pa teheranskih ulicah svetijo naprej. Enega izmed teheranskih taksijev je lani v imenu umetnosti vozil tudi sloviti režiser Džafar Panahi.

Panahi ne sme snemati filmov. Prepoved so mu iranske oblasti zaradi domnevne državne antipropagande za dvajset let izrekle leta 2010 in ga hkrati obsodile še na šest let zapora. Sledila je Panahijeva pritožba in glasno ogorčenje mednarodne javnosti, tako da sodba še vedno ni pravno izvršena, Panahi pa je že leta ujet v nekakšnem limbu. Živi v hišnem priporu med prostostjo in ujetostjo, ne sme delati filmov, hkrati pa ne zna in noče delati ničesar drugega.

A veliki umetniki vedno najdejo nove ceste do umetnosti. Panahi je že leta 2011 v čakanju na rezultat pritožbe doma s prijateljem posnel film v filmu, tako zelo hudomušno poimenovan To ni film, slovit tudi po bizarnem načinu, na katerega so ga tihotapili iz Irana. Dve leti kasneje je v svoji vikend hiši ustvaril še drznejši in ambicioznejši meta-izdelek Zagrnjena zavesa. In če je ta, dokaj pretenciozna, nadrealistična in v globočine Panahijeve samorefleksije pomočena babuška v zmedenem gledalcu še vzbujala nelagodje, pri Taksiju vse deluje gladko. Videti je, da se je Panahi ob koncu vladavine avtokratskega predsednika Ahmadinedžada morda vendarle malce otresel depresije in malo bolj zadihal. Postavil se je v vlogo taksista, obenem pa je s tremi v avtu skritimi kamerami posnel film, ki ga torej prikazuje s kupom zelo različnih strank in različnih pogledov na Iran.

Taksi se vede kot dokumentarec, a kljub temu temelji na skrbno pripravljenem scenariju in v sebi skriva toliko filmskega in družbeno-kritičnega dinamita, da ga teh nekaj radijskih vrstic kar težko zadostno prenese v eter. Nekje sredi filma se gledalec namreč zave, koliko Taksi aludira na nekatere druge filme ter na koliko nivojih delujejo sporočila, ki se s Panahijem in njegovimi strankami vsem na očeh vozijo po ulicah Teherana.

Ljubitelj iranskega filma ne bo potreboval dolgo, da se bo ob premisi Taksija spomnil Panahijevega mentorja Abbasa Kiarostamija in njegove mojstrovine Deset iz leta 2002, ki je podobno kot Taksi v celoti posneta v avtomobilu oziroma iz avtomobila. Kiarostami se je na podoben način npr. igral tudi v filmih Veter nas bo ponesel in Okus češnje, kjer so prav tako prisotni kadri, ki prikazujejo le sopotnika, medtem ko poslušamo voznika; ali pa kadri, v katerih gledamo avtomobil iz daljave, medtem pa poslušamo pogovore iz njegove notranjosti. S tem je dosežen učinek ''prisotnosti brez prisotnosti'', opozorjeni smo na prisotnost nevidnega ter včasih neslišnega, gledalcu pa je subtilno sugeriran tudi odnos med liki in odnos do določenega lika. V Taksiju je kamera ves čas v avtomobilu in že uvodoma slišimo tudi voznika, a ga šele po slabih desetih minutah tudi ugledamo, kar že nakaže sam ton filma, saj se Panahi v nobenem trenutku ne postavlja v ospredje, temveč le sodeluje pri zgodbah svojih impozantnih sopotnikov.

Panahijevo poustvarjanje starejših filmskih scen in tehnik v gledalcu za trenutek sicer porodi misel, da Taksi ni tako originalno delo, kot nas skušajo prepričati razni promotorji in zlati medvedi. Pri njegovi zmagi na Berlinalu, na tem najbolj političnem od velikih festivalov, se je nasploh porajal dvom, če ni tokrat prevladal družbeno-politični kontekst ustvarjanja in je Zlati medved bolj znak solidarnosti s krivično preganjanim režiserjem kot kaj drugega. Globlji pogled pa nas vendarle prepriča, da je Panahi še vedno korak pred nami. Jasno namreč postane, da aluzije na nekatere starejše filme t.i. iranskega novega vala niso naključno povzemanje, temveč premišljeno posvetilo. Poleg drobnih poklonov velikim avtorjem, kot sta Kiarostami in Makhmalbaf, se Panahi morda z odtenkom arogance spomni tudi lastnih izdelkov. Potnici z zlatima ribicama spomnita na leitmotiv Panahijevega z zlato palmo nagrajenega prvenca, ideja nekaterih sopotnikov, da so kriminalna dejanja bolj legitimna, če jih zagrešijo revni ljudje, je prevevala že izdelek Crimson Gold iz leta 2003, tematika preganjane iranske športne navdušenke pa je bila obravnavana že leta 2006 v Ofsajdu.

Taksi tako na eni ravni deluje kot lepo posvetilo filmskemu mediju in se tega brezsramno loteva na mnoge načine. Najbolj v spominu gledalcu morda ostane režiserjeva nečakinja, ki slavnemu stricu razlaga o pravilih za snemanje filmov, kot se jih učijo v iranski osnovni šoli, hkrati pa že snema s svojim fotoaparatom in tudi ugotavlja, da pravila niso najbolj vpeta v resničnost. Posrečen lik je tudi debelušni preprodajalec filmskih DVD-jev, ki voznika spomni, da je tudi njemu nekoč prinesel nekatere filme, s čimer spet dobimo posvetilo Panahiju očitno všečnim režiserjem, kot sta Akira Kurosawa, ki je prav tako znal zgodbe pripovedovati s samim gibanjem kamere, in Woody Allen, ki najbrž navdihuje Panahijeve iskrive dialoge. Malce resnejši ton Taksi zavzame z likom, ki Panahiju na iPadu pokaže posnetek ropa, ki se je zgodil pred njegovo hišo, s tem pa režiser spet testira vse tanjšo ločnico med filmom in ''nefilmom'', mi pa smo vrženi v sobo, polno ogledal, kjer nismo več le vsi opazovani in vsi opazujemo, temveč smo tudi že vsi snemani in vsi snemamo. S tem pa morda dajemo dodatno dimenzijo foucaultovskim totalnim institucijam in totalnim državam.

Panahijev pregon je tako le eden izmed filmskih motivov in le ena izmed zanimivih kapric iranske teokracije, na srečo pa se režiser slednji ne ukloni in ostaja oster kot vedno. Še vedno se z raznih strani loteva iranske represije in še vedno prikazuje dihotomijo med iranskim tradicionalizmom in med modernostjo, ki jo tudi tokrat večinoma predstavljajo ženske. Resda pa je v Panahijevih besedah in dejanjih tokrat moč zaznati tudi precej cinizma in fatalizma. Nenehno poudarjanje njegovih težav z zakonom v recenzijah njegovih novejših filmov morda že deluje nekoliko moteče, a so ti filmi pač globoko vpeti v ilegalo in bodo na nek način tudi do končne oprostitve v prihodnosti. Vsak njegov nov projekt je sicer še vedno pričakan zaradi Panahijevega nespornega mojstrstva pri ustvarjanju, hkrati pa so zdaj njegovi filmi več kot filmi, so eventi, kulturni in družbeni statementi, ki puščajo odtis na mednarodni prizmi Irana in svet spet spomnijo na krivice tam nekje daleč na Orientu.

Taksi bo kot sorazmerno dostopen izdelek marsikaterega novinca popeljal v fotogenični svet teh krivic, v magični filmski milje Panahija in čudovite iranske postmoderne filmografije nasploh. In če sta v zadnjih letih npr. Kiarostami in predvsem Makhmalbaf morda prestavila prestavo nižje, Panahijev taksi melje na višjih obratih kot kdajkoli prej, s tem pa v ozračje izpušča temen opozorilni dim akutne represije in pomanjkanja svobode govora v Iranu. Slednje bi z veseljem označili za avto-orientalizem, a sam ustvarjalni kontekst kaže na to, da tako trenutno pač izgleda tamkajšnja družbena realnost.

S Panahijem se je vozil Jernej Trebežnik.