Gol, ki je nogometno superzvezdo Davida Beckhama izstrelil med zvezde. Gol, o katerem ljudje še vedno govorijo, kot je napovedal komentator. Gol, s katerim se začne Netflixova mini dokumentarna serija Beckham. Ta v štirih enournih epizodah prikaže njegovo nogometno pot ter začetek in razvoj njegovega razmerja s Posh Spice Victorio Beckham. Serija je delo igralca, režiserja in producenta Fisherja Stevensa, ki je na kup zbral intervjuje z Beckhamovimi starši, trenerji in drugimi svetovno znanimi obrazi nogometa. Ne manjkajo niti ikone pop kulture, kot so Anna Wintour ter Sport in Ginger Spice, Victorijini sočlanici pop skupine Spice Girls. Skoraj je ni stvari, ki bi manjkala.

Kljub številnosti poznanih obrazov nogometa in širše pop kulture, ki se spominjajo Beckhamovih nogometnih začetkov, njegovih prvih srečanj z mediji in kariere foto modela ter njega kot partnerja pop zvezde, je to v prvi vrsti serija o nogometu. Morda ne tako, kot nogomet gledamo tudi sicer; serija o življenju nogometaša pač ne more ohraniti napetosti spremljanja še nedorečenih tekem – pa vendar skuša poustvariti prav to vzdušje. Vodi nas po vseh večjih in pomembnejših nogometnih tekmah, na katerih si je Beckham koval pot med zvezde, to pa spremljajo tako komentarji napovedovalcev kot komentarji njegovih staršev, trenerjev, soigralcev in nasprotnikov. Tekme so uporabljene kot sredstvo gradnje napetosti – ne zanima nas, kako je postal uspešen kot fotomodel ali da se je vozil štiri ure do Londona, da je lahko z Victorio preživel petnajst minut. Izsekom iz njegovega preteklega in sedanjega življenja navkljub pa ne dobimo vtisa, da je to zelo pomembno. Skoraj bi lahko spregledali, da v dokumentarni seriji še vedno ni razkrito, ali je David zares prevaral Victorio ali ne.

Kljub temu o njegovem življenju izvemo kar precej. Kako je kot majhen deček vsak dan treniral tako v klubu kot doma z očetom. »Nikoli nisem bil zares pameten, imel pa sem nogomet,« vmes zatrdi in poglobi stereotip o nogometaših. Pove tudi, da je bil dober del svoje kariere globoko depresiven, ker so mu razočarani navijači grozili in ga na vsaki tekmi izžvižgavali. Predvsem pa serija dobro oriše dramo in bedo sodobnega nogometa. V današnjem nogometu skoraj ni več pomembno, da pripadaš svojemu klubu, pomembneje je, koliko milijonov si stal svoj novi klub. Beckham je tipični primer igralca, ujetega v novo realnost nogometa. Vedno je bil član Manchestra, to je bil njegov klub. Dokler se ni naveličal svojega trenerja, trener pa njega, in je podpisal večmilijonsko pogodbo z Real Madridom ter tako postal del ekipe zvezdnikov nogometa – ob boku Zinedina Zidana, Ronalda in Luísa Figa. 

Kljub vsem milijonom, ki jih je še vedno vreden, pa Beckham nikoli ni pridobil statusa kultnega nogometaša. Velja za izjemnega na angleški in evropski sceni, vsi nadobudni nogometaši so posnemali njegove frizure in njegov modni stil, vendar nikoli ni prišel niti blizu statusu Maradone, Peleja ali trenutnemu statusu Messija. Ko je podpisal pogodbo z ameriškim klubom LA Galaxy, je postal nepomemben in nezanimiv. Se je pa z družino lahko preselil v Hollywood in se več družil s svojim frendom Tomom Cruisom. Selitev v Združene države predstavlja smrt Davida Beckhama kot nogometaša in dokončno rojstvo pop zvezde, na kar se je pripravljal že mnogo prej. 

Nogomet je bil vedno tesno povezan s pop kulturo. Vsak derbi je pomembnejši kot koncert katerekoli pop zvezde, nogometaši in klubi imajo sledilce, ki zvesto kupujejo njihov merch, igralci so svojevrstni trendsetterji. Ko si je Beckham pobril glavo, so imele angleške osnovne šole problem, ker so bile predavalnice kar naenkrat polne skinov. Beckham je veljal za pretty boya angleškega nogometa, zato ni čudno, da je postal integralni del širše pop kulture in nekakšna nogometna starleta. 

Tako se tudi serija ne osredotoča zgolj na nogomet, kot to morda počno drugi dokumentarci o nogometaših, posneti v zadnjem času. Ogromen del serije je namenjen Davidovemu vplivu na pop kulturo prvih let novega tisočletja, ko sta bila z Victorio it par. Britanska Angelina in Brad zeitgeista. Nekako na sredini serije postane očitno, da je za oba ohranjanje statusa pop ikone postalo pomembnejše kot njuni obrti. Ne gledamo več dobrega starega angleškega nogometa devetdesetih, temveč posnetke Davida z Beyonce in Jennifer Lopez, njegove naslovnice in poslušamo o milijonih, ki jih lahko nogometaš dobi, ker je popularen igralec, četudi ni več v formi in je tik pred upokojitvijo.

Ljudje radi gledamo dve reči: lepe ljudi in zgodbe o uspehu. Beckham je od nekdaj predstavljal združitev obeh principov, serija pa zgolj ponuja pogled skozi okno v nedostopen svet zvezd. Njegova zgodba o uspehu je pravzaprav idealna zgodba o nogometašu, ki prihaja iz delavske družine, trdo gara za svoj uspeh in mu naposled uspe kot najboljšemu igralcu svoje generacije. Sam je na svoje delavsko ozadje izjemno ponosen, serija pa odpre tudi premislek o delavskem razredu Anglije. Skoraj vsakdo, ki nima viteškega naziva in čigar starši ne delajo na borzi, se identificira z oznako delavstva. Tudi Victoria, pa čeprav temu ne verjame niti David.

Za kratek čas je bil angleški nogomet zaradi njega zanimivejši in popularnejši, za kratek čas se je približal zvezdam legendarne zasedbe Reala. Vendar se je za sanje o nogometu prodal Američanom, ki skoraj nimajo profesionalne lige. Želja po slavi ga je prignala do točke, ko ni mogel na svetovno prvenstvo, ker je bil s pogodbo zavezan igrati v slabše rangirani severnoameriški ligi. Ki mu je, mimogrede, odprla vrata, da tudi sam postane nogometni biznismen – trenutno je zaradi pogojev, ki jih določa pred leti podpisana milijonska ameriška pogodba, lastnik kluba AC Miami. Kluba, ki je po zadnjem svetovnem prvenstvu odkupil Messija, ta pa bo očitno sledil Beckhamovim stopinjam in kariero končal v deželi slabega nogometa. Ali pa kar deželi, v kateri nogomet umre in postane spekulativna investicija in igra, kdo lahko plača več in sestavi najbolj fensiekipo, ki bo tudi medijsko uspešna. 

Beckham morda ni Maradona, nima slovesa nepremagljivega igralca, poveličanega v versko ikono nogometa, ve pa, kako uporabiti svojo preteklo slavo. Zaveda se moči marketinga in trga. Pozabil pa je, da čar nogometa ni v kapitalistični logiki trženja igralcev. Na vsakem svetovnem prvenstvu v nogometu se pojavijo underdogi– igralci, ki se s srcem borijo proti svetovno znanim imenom in jih nepričakovano premagajo. Ti morda niso plačani tako dobro kot njihovi nasprotniki, morda ne trenirajo v tako dobrih pogojih ali igrajo za prestižne klube. Pa vendar igrajo nogomet in ne tržne igre samopromocije. Beckham je bil nekoč res wunderkindangleškega nogometa, danes pa je pač bolj zaposlen s tem, da bo svojim nepootrokom zagotovil dovolj dobre možnosti za enak uspeh, kot ga je dosegel sam. Nogomet pa bi lahko preživel tudi brez njega.

Slika: Wikipedia