Pisanje o prvencu režiserja je zagotovo težavno, še posebej, če gre za vizualno izzivalen film, kot je 20. stoletje Matthewa Rankina. Kanadski režiser se je po kopici kratkih filmov odločil posneti celovečerec o obdobju iz kanadske zgodovine. Nominalen opis filma se sliši takole: kako je William Mackenzie King postal kanadski premier in ostale prigode kanadske politične zgodovine, ki se morda niso zgodile. 

Opredelitev filma kot politična satira, ozaljšana s fikcijo, je prekratka. Neprepričljiva je zato, ker je Rankinov vizualni režim edinstven, njegovo kuriranje podob in sama fotografija v filmu povzročata čudenje, ki spodmakne utečeno gledalsko izkušnjo in pričakovanje. Film je posnet v razmerju 4:3 na 16-milimetrski trak. Ko gre za fotografijo, osvetljavo in kompozicijo kadrov v filmu, se Rankin poslužuje staromodnih filmskih tehnik iz prvih desetletij filmske zgodovine. Zunanji interier dogajanja je animirana kulisa sprano modre barve, ki spominja na naftalinske znanstvenofantastične filme. Film je razdeljen na poglavja, ki v slogu nemih filmov napovedujejo prihajajoče dogajanje; dialogi so starinsko melodramatični in skupaj s poudarjeno osvetlitvijo igralčevega obraza ustvarjajo očarljivo estetiko filmske zgodovine. 20. stoletje je film, navdahnjen z melosom melodram iz 40. let prejšnjega stoletja, nemškim ekspresionizmom, pa tudi montypythonskim humorjem, animacijo, lutkami in naci propagandnimi filmi.

Rankinovo vključevanje različnih estetik v film in hibridnost žanrov pri gledalcu ustvarijo percepcijo dezorientiranega postmodernističnega filma. A filmska pripoved se, če jo ogulimo njene vizualne izraznosti, izkaže za moderno, morda celo modernistično fabulo. Glavni protagonist filma, ki nosi Kafkov klobuk in poplesuje kot Charlie Chaplin, izgleda kot nedonošen masturbant, kar se skozi film potrdi kot njegov eksistencialni modus.

Mackenzie King se leta 1899 poteguje za premierja Kanade. Njegov motiv se sprva kaže kot gola oblastiželjnost, a se kaj hitro izkaže, da je volja do moči v resnici šibkost lastne volje pred obličjem dominantne matere, ki iz postelje napoveduje in ukazuje sinovo prihodnost. Dvomim, da ste kdaj v filmu videli tako jasno razdelan in prostorsko razrešen Ojdipov kompleks, kot je Rankinova očitno groteskna »rešitev«. Oče je izoliran in njegovo seksualno strast do matere inhibira sinovo podkupovanje oziroma obljuba privilegijev za časa sinove vladavine. Mati je skrbno skrita za petimi ključavnicami in črno zaveso, njena edina žrtev in razlog za obstoj je njen sin. Mati jasnovidno napoveduje sinov naslednji življenjski uspeh, kar je dokaj posrečena psihoanalitska metafora.

Matthew Rankin, sicer zgodovinar, film dokaj spretno vpne v takratni zgodovinski kontekst: boj med Veliko Britanijo in njenimi kolonijami ter neodvisnima južnoafriškima republikama mu poleg duhovičenja iz kanadskega nacionalnega karakterja služi, da glavnega junaka iz materinih neder prestavi v nov izziv. Naš glavni junak se izkaže za šibek, razcepljen in samozatajevan subjekt 20. stoletja. Njegovi odisejadi do političnega trona poleg očitne psihoanalitične premise doda še klasično eksistencialno zanko moderne. Junaka, ki dokaj neuspešno pluje v valu družbenih sprememb, ideoloških perturbacij; junaka, ki skuša zbranost lastnih misli ohraniti pred nadmočjo velikih političnih sistemov 20. stoletja. A Rankin filma kronološko ne prepusti družinski ali junakovi naraciji, torej ne gre za konvencionalno naracijo formacije posameznika in njegove družine v določeni epohi. 

Ena najbolj zabavnih sekvenc v filmu je montypythonovski skeč, imenovan Voditeljske sposobnosti, v katerem kandidati za premierja opravljajo razne igre in izzive, ki naj bi odločile bodočega voditelja Kanade. Discipline so raznolike, od rezanja rdečega traku do masakriranja tjulenjčkov s kladivom. King z drugim mestom ovrže materino jasnovidnost. Ko nekaj kadrov kasneje odkrije, da je njegova ljubezen, kraljeva hči Ruby, zaročena z njegovim tekmecem, izbranim kanadskim premierjem, se za Mackenzija začne pot sramote in psihičnega mučenja. In onaniranja v ženske čevlje. Rankin res ne skriva, da je eden glavnih motivov filma preizpraševanje moškosti, ki eskalira v psihoanalitičnem znanstvenofantastičnem prizoru v sanatoriju za zdravljenje onanistov, kjer glavnemu liku vstavijo napravo za nadzor nad žlezami. Kot reče nekdo v filmu: »Canada is one big failed orgasm after another.«

Tudi glavni dramski zasuk v filmu je v luči povedanega pričakovan: seksualno frustrirani kafkovsko–freudovski junak našega časa se upre materini želji. Zaobljubi se njeni bivši služkinji, ki prihaja iz osovraženega Quebeca. A dramsko dogajanje očitno lahko steče in se dovrši s ponotranjeno družinsko psihodinamiko. Tako se King odpove novi ljubezni, se zažene proti prestolu Kanade in ga osvoji. Končno je izpolnil prerokbo. V zadnjem kadru filma se zakadi v črno luknjo za črno zaveso, od koder zasliši materin glas odobravanja.

Morda film deluje bolj prepričljivo, če pogled usmerimo na metafilmsko raven. Kot da bi Rankin preizpraševal naravo »fejkanja« zgodovine, razmerje med fikcijo in resničnostjo. Se je kanadska zgodovina zares odvila tako? Je vse dogajanje plod Kingove fantazme? Se je Rankin izneveril dejstvom ali velja celo obratno, da so zgodovinska dejstva le naključni drobci v fiktivnih biografijah. Zagotovo je vrednost filma v subtilnih šalah na račun kanadske zgodovine in kulture, a osrednja, univerzalna zgodba pusti gledalca na suhem, saj deluje kot karikirana freudovska pravljica.

Rankin je za film 20. stoletje izbral odlično igralsko zasedbo, prav tako je film produkcijsko izvrsten in vizualno inovativen. »Fantazijska« politična biografija Williama Mackenzieja Kinga je za kanadskega gledalca zagotovo poseben užitek. A kot rečeno, »analiza« koncepta politične moči, še posebej skozi prizmo moškosti, je brezidejna oziroma predvidljiva. Paradoks filma 20. stoletje je, da je vizualno fascinanten, a s filmsko podobo prav zares ne počne nič posebnega. Režiser Rankin spominja na zgodovinarja, ki rad razstavlja in občuduje kovance iz preteklih stoletij, ne da bi ga zanimala politična ekonomija tega časa. A treba je še enkrat ponoviti: film 20. stoletje je naravnost čudovit.