Maj 68'. Večna referenca uporov, protestov in revolucionarnih gibanj. Tudi film ne more mimo njega - še več, zdi se celo, da so nekateri na nek način - naivno - obtičali v maju iz leta 1968. Seveda imam v mislih nek specifičen film, ki sicer v okviru sodobnega francoskega filma pri tem ni osamljen. To je film Oliviera Assayasa z naslovom Nekaj je v zraku, sicer pa se direktno preveden original glasi Po maju.

Film začenja tri leta po maju 1968, ko revolucionarni zanos že konkretno pojenja, vendar ga ohranjajo pri življenju najbolj subverzivne skupine in posamezniki. Eden izmed teh najbolj vztrajnih upornikov, ki nikoli ne zehajo in ne nehajo »goreti«, kot bi rekel Jack Karouac, je Gilles, ki ga igra Clement Metayer. Assayas, Gilles in Metayer imajo specifičen odnos. »Začneš z avtobiografijo, uporabiš prvine iz svojega dojemanja sveta, svoje spomine, film pa te nazadnje ponese nekam drugam. Tisto, kar v njem vidimo, ni Olivier Assayas pri petnajstih, ampak Clément Métayer. In govorica njegovega obraza in telesa sta veliko močnejši od tistega, kar sem zapisal v scenariju,« pravi Assayas.

Film Nekaj je v zraku kljub temu ni nostalgičen, prej ravno obratno. Vrnitev v lastno preteklost ne poveličuje tega eksplozivnega obdobja, ko je bilo politično udejstvovanje na dnevnem redu, emancipacija pa je iz tega vidika postavljena v neodložljiv »jutri«. Način, kako se Assayas vrne v to preteklost, je tehnično impresiven in ideološko povsem preprost oziroma neverjetno dolgočasen.

»Imam svoja prepričanja, slikarstvo in revolucijo,« pravi Gilles. Vse to: slike, prepričanja v svojih materialnih praksah in revolucionarna gibanja tako Gillesa kot tistega časa nasploh so v filmu uprizorjeni z neverjetno natančnostjo. Vrti se Syd Barrettov »The Madcap Laughs«, terorizira se z grafiti in provokativnimi letaki, nosi se hipijevske obleke, prakticira se osvobojeno seksualnost in vozi se seveda z nepogrešljivimi Volkswagen Camperji. Skratka, odlična celotna mizanscena ideoloških praks tistega obdobja.

V eksplozivnosti takšnega obdobja, ko boj pomeni prepričanje, prepričanje pa boj, je težko ostati pri miru in Gilles se dejansko stalno premika in potuje, enkrat po sili, drugič po želji. Kadri mu pri tem sledijo in prehajajo dokaj hitro in četudi je nekaj daljših, ti sami vključujejo gibanje in dinamiko. Zato spremljamo stalno prehajanje iz mesta v mesto, od osebe k osebi, kar poudari tudi montaža z »mehkimi« prehodi. Vse to pa je tudi inherenten ideološki moment filma.

Z vso to eksplozivnostjo uporništva, potovanji, dinamiko in utopično politično participacijo nam film prikazuje naivnost mladih revolucionarjev, ki iščejo svoje ideale. »Hotel sem pokazati bolj pozitivno stran, stran naivnosti in idealizma,« razlaga Assayas. In res: Gilles na koncu sprejme očetov poklic, njegova bivša punca pregori z drogami, njegov dober prijatelj se vrne na faks, njegova geografsko odtujena punca pa po neuspešnem iskanju revolucije v tujini doma postane tajnica. Ti naivni mladi popotniki, idealistični kvazi-nomadi, ne vedo, kaj hočejo, in demistifikacija tega obdobja postavi svoj realistični konec. Toda idealizem se ne konča povsem, saj se Gilles zaveda debilnosti svoje situacije, iz katere ga vleče umrla bivša punca, ki mu kot fantazija ponudi roko za izhod iz realizma.

Tako dobimo klasično shemo idealizma in realizma, z mladostnim uporništvom na eni strani in zahtevami ter pogoji družbe na drugi. Vendar pa je ravno ta dihotomija tista, ki je revizionistično naivna. Problem je v tem, da ni uporništvo tisto, ki je utopično, pač pa prej družba, ki misli, da je upor utopičen - vsaj če upor umestimo izven središča zavesti in njene intence. Tu gre torej za drugačno vlogo utopije na strani upornikov, kjer utopija ni potegovanje za popolno stanje, ampak reakcija na problem iz nevzdržne sedanjosti, ki ima svoj politični cilj brez nujnosti implicitne gotovosti uspeha. Toda ne, Assayas nam ponudi zlajnano revizijo nekega upora, zavito v buržujski avtobiografski scenarij (kako si lahko Gilles privošči vse te ekskurze prehajanja?, očka ga vedno čaka s službo itd.). Je pa definitivno natančno in lepo zapakiran.

Buržujsko mistificiran filmski paket je odvijal Aleš.