Neodvisne ženske in neodvisni filmi

Dandanes je morda sintagma ''ameriški neodvisni film'' bolj raztegljiva in meglena kot kdajkoli prej. Kategorija ''neodvisen'' je v zadnjih 30 letih od pretežno ekonomske namreč prešla v kompleksnejši, tekstualen in hkrati metatekstualen pojem. Velik razlog za to se skriva že v tem, da v tej dobi neodvisni filmski studii pogosto niso več zares neodvisni, ampak so le podružnice velikih hollywoodskih.

Med takšne podružnice spada tudi Sony Pictures Classics, ki je seveda butična znamka pod korporativnim dežnikom velikega Sonyja in večinoma producira rahlo drugačne, a še vedno širše sprejemljive filme. Takšen je tudi najnovejši izdelek režiserke Rebecce Miller, romantična komedija z naslovom ''Maggie ima načrt''. Film z Greto Gerwig v naslovni vlogi nam lahko s svojimi posebnimi liki in dialogi, pa hkrati z dokaj lahkotno tematiko služi kot lep primer izdelka na meji neodvisnosti.

Maggie je mlada asistentka na kolidžu, ki se odloči, da je pripravljena na materinstvo, pa čeprav romantičnega razmerja še ni uspela vzdrževati dlje kot pol leta. Samozadostna ženska, kot je, se odloči za umetno oploditev in že si priskrbi spermo lokalnega hipsterja, ko v njeno življenje vstopi poročen profesor John. Maggie in John nato zapadeta v razmerje, dobita otroka in skupaj zaživita srečno družinsko življenje. Maggiejin prvotni načrt se tako prelevi v nekaj povsem drugega, a to predstavlja šele nastavek zgodbe, ki nato postaja vse bolj zabavna, nepredvidljiva, lahko bi rekli vse bolj neodvisna.

V osnovi filmska teorija neodvisnemu filmu pripisuje predvsem stremljenje po prikazovanju resnic o sodobni družbi. Medtem ko hollywoodski filmi zagotavljajo izhod in fantazijo, nam filmi s ''polja omejene kulturne produkcije'' prinašajo zgodbe o svetu v vsej njegovi čudnosti ali krutosti. Film ''Maggie ima načrt'' načeloma res ostaja v sferi realnega prikazovanja sodobnih ljubezenskih razmerij, a se resnemu realizmu odreče v prid nečemu, kar Američani imenujejo quirkiness. To čudaštvo oziroma ekscentričnost likov je eden izmed trendov neodvisnega filma zadnjih dveh desetletij in je s filmi, kot so Rushmore, Garden State, Little Miss Sunshine in Juno neodvisno sceno nepričakovano približalo širšemu krogu ljudi. Tako lahko tudi filmi s sorazmerno jasnimi pripovednimi trajektorijami s pomočjo nenavadnih, intelektualnih in geekovskih elementov presežejo predvidljivost mainstream produkcije.

Greta Gerwig vlogo nadpovprečno pametne punce, izgubljene na poti v odraslost, igra v vseh svojih filmih, ker takšna pač je. Tokrat jo lepo dopolnjuje Ethan Hawke, ki uprizarja Johna, profesorja nečesa tako absurdno zabavnega, kot je ''fikto-kritična antropologija'', morda še bolj pa izstopa Julianne Moore, ki igra Johnovo skandinavsko bivšo ženo Georgette, še eno odpičeno antropologinjo.

Njihovi nad-intelektualni dialogi poleg nekaterih situacijskih presenečenj, pri katerih pomaga tudi montaža, poskrbijo za (komične) vrhunce filma. Glavni protagonisti med vsakdanjimi pogovori o delu in otrocih mimogrede zapadejo v debato o gibanju Occupy, o blagovnem fetišizmu, Slovencem še bolj zabaven pa je del, v katerem v kratkem časovnem obdobju vsaj trije liki omenijo našega Žižka. Poleg besed pa svet kul akademikov skozi umetniška stanovanja in skozi oblačila riše tudi sama mizanscena. Ena izmed stvari, po katerih si bomo film zapomnili, so tako gotovo pleteni puloverji Grete Gerwig.

Kot že omenjeno, pa od pričakovanj odstopa tudi sama pripoved, ki vse do konca večkrat ukrivlja in lomi rom-kom šablono in Maggie prisili v iskanje novih načrtov. Pri tem so, kot se za neodvisni film spodobi, liki kompleksni in dodelani, malce pa zmoti le bežnost prav tako posebnih stranskih likov, ki bi zgodbi lahko dodali več. Tudi nekateri zapleti so rešeni in odpravljeni malce prehitro, a si takšen, strukturno konvencionalen in dokaj neambiciozen film pač težko privošči, da se raztegne preko 100 minut. Neodvisnosti navkljub.

Teh 100 minut pa v sebi vendarle nosi tudi marsikaj globljega. V razmislek nam npr. ponuja že koncept ''odljubljanja'', ki je najbrž neizogiben del vsakega razmerja, različni so le naši odzivi nanj. Poleg tega se film igra tudi z idejami posameznikove možnosti planiranja prihodnosti, kar se običajno seveda sfiži. Maggie je trdno odločena, da svoje ''usode ne bo prepustila usodi'', John po pa drugi strani ponudi morda malce psihoanalitično fatalistično idejo, da ''naše usode narekujejo naši nerojeni otroci''.

Režiserka in scenaristka Rebecca Miller pa ob tem v film sicer mimogrede vnese tudi malce feminizma. Starodavni falocentrizem npr. preseže že z osredotočanjem na Maggie in Georgette, ki sta veliko bolj zanimiva in premetena lika kot pa vase zagledani John. Nasploh Millerjeva skozi celo kariero v ospredje postavlja ženske like in je npr. v svojem najboljšem izdelku Personal Velocity prikazala zgodbe treh žensk, ki se želijo osvoboditi svojih moških, kar je tudi tokrat eden izmed vmesnih motivov.

Režiserkini jasni umetniški viziji navkljub pa gre tu vendarle v veliki meri tudi za film Grete Gerwig. Tako kot v primerih njenih sodelovanj z Noahom Baumbachom ali Joejem Swanbergom namreč tudi tokrat še dialogi in celo delo kamere nosijo njen pečat. S tem Gerwig utrjuje svoj naziv kraljične indie scene zadnjega desetletja, hkrati pa postaja tudi širše prepoznaven obraz romantičnih komedij. Prav to pa je tudi žanr, ki morda še najbolj potrebuje dotok neodvisnih idej, saj je v Hollywoodu ujet v kalup konservativnega dobičkarstva, na indie sceni pa pravzaprav ves čas proizvaja sodobne presežke.

Danes recenzirani film nas lahko tako npr. spomni na podobne sodobne (anti)romantične izdelke Nicole Holofcener ali Edwarda Burnsa, s svojimi intelektualnimi dialogi in kompleksnimi ljubezenskimi zapleti pa vendarle še vedno največ dolguje klasikam Woodyja Allena. Maggie sicer še zdaleč ne doseže prefinjenosti Annie Hall, a lahko gledalcu vseeno ponudi osvežujočo dozo hollywoodske zabave z neodvisnimi možgani.