O skupni človeškosti belskega delavca in črnskega buržuja

O skupni človeškosti belskega delavca in črnskega buržuja

Recenzija izdelka
24. 9. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Liberalna ideologija v enaindvajsetem stoletju pogosto terja precejšnjo zaslepljenost svojih privržencev – določeni liberalizmi namreč predpostavljajo malodane totalno zanikanje pozitivne plati liberalnega stališča, ki implicira z nasiljem prežet projekt reprodukcije kapitalističnega sistema. Po zanikanju ali zakritju te pozitivne privrženosti preostane samo še negativna drža, to je drža, ki se predstavlja kot apolitična, neopredeljena, onkraj vseh velikih projektov in mahinacij. Gre za odnos do sveta, ki se razglaša za očiščenega vsakršnih ekstremov – desničarskih in levičarskih, fašističnih in komunističnih – in ki v skladu s tem zatrjuje, da ne vidi ne rase in ne razreda, temveč le Človeka, posameznika.

Težko je najti lepši primer takšne apolitične drže kje drugje kot pri najnovejšem filmu režiserja Petra Farrellyja Zelena knjiga, ki je lani navdušil hollywoodski esteblišment in posledično tudi prejel oskarja za najboljši film. Prejetje te nagrade je bilo vsekakor pričakovano, saj je film Zelena knjiga klasična instanca tako imenovanega oscar baita ali vabe za oskarje. Čeprav gre za dokaj široko kategorijo, je tovrstna vaba najpogosteje asociirana s produkcijo poučnih, slogovno spoštljivih dram, med katerimi najdemo tudi takšne, ki zadevajo nesporno krivične zgodovinske dogodke, denimo holokavst, suženjstvo ali – v primeru Zelene knjige – rasno segregacijo.

Zelena knjiga je film, ki se z dramatizacijo dogodkov iz zgodnjih šestdesetih dotika tako razredne kot tudi rasne problematike, a s poudarkom na krivičnosti rasizma, ki prepogosto izpade kot stvar individualnih predsodkov. Lahko bi rekli, da je smoter celotnega filmskega dogajanja razrešitev individualnega rasizma, ki ga goji eden izmed dveh glavnih likov filma Tony Vallelonga, belski pripadnik ameriškega delavskega razreda, ki na začetku filma preživlja svojo ženo in otroke kot redar v newyorškem nočnem klubu Copacabana. Pomembnejše od tega pa je dejstvo, da Tony res ne mara črncev, kar nam prikaže pomenljiv prizor, v katerem vrže v smeti steklene kozarce, iz katerih so pravkar pili črnski delavci.

A brez skrbi – Tonyjev rasizem je posebne vrste: čeprav je očitno dovolj akuten, da so črnci obravnavani kot nekakšne umazane zveri, pa je dovolj šibek, da ga izniči preprosta komunikacija ali druženje s črnskimi posamezniki. Tonyjevo silno sovraštvo se nenazadnje izkaže za izraz pomanjkanja neposredne interakcije s črnskim drugim; interakcije, na katero stavi liberalni ideal medčloveških razumevanja in tolerance. Sicer pa je res, da Tony za svoj uvid v skupno človeštvo črncev in belcev potrebuje nekaj več kot stik z vsakdanjim črncem, z delavskim črncem; potrebuje nič manj kot magičnega črnca, pravega črnskega genija, ki je vanj sposoben vtisniti svojo presežno dostojanstvo.

Ta črnski genij je Dr. Don Shirley, virtuozni pianist, ki uživa v razkošju z glasbenim delom zasluženega bogastva, a obenem ostaja izključen iz sveta belske buržoazije. Shirley je vsepovprek odtujena figura: njegova bogastvo in meritokratski vzpon ga odtujujeta od vsakdanjega življenja tako navadnih ameriških črncev kot tudi delavskih belcev; barva njegove polti pa mu preprečuje pravo asimilacijo v svet belsko dominiranih elit. Čeprav prevzema buržoazen, paradigmatsko belski način vedenja, govorjenja in oblačenja, ga belci nikakor ne prepoznavajo za enakovrednega. Ostaja torej osamljen lik, ki je ujet med dvema svetovoma.

Shirleyjeva najgloblja želja je izvajanje evropske, klasične glasbe, za kar je tudi prejel dolgoletno izobrazbo. Medtem ko si prizadeva za udejstvovanje znotraj tradicionalnih belskih okvirjev, pa ga belska družba omejuje na popularno oziroma džezovsko glasbo. Njegova želja po celostni opustitvi tega črnskega okvirja je svojevrsten izraz stremljenja k idealu pobelitve, ki bi mu v ameriški družbi zagotovila status človeka par excellance. Gre za stremljenje koloniziranih črncev, o katerem razglablja vrsta antikolonialnih piscev, najnazornejšega prikaza pa smo deležni v slovitem delu Frantza Fanona z naslovom Črna koža, bele maske.

Morda je prav Fanon tisti, s katerim lahko najbolje izpostavimo liberalno apolitičnost filma Zelena knjiga. Fanon se v Črni koži, belih maskah namreč ne ukvarja le z opisom individualne želje po pobelitvi, temveč si obenem prizadeva locirati njen družbeno-ekonomski vzrok in tudi nakazati nekakšen politični program za uničevanje transindividualne realnosti rasizma. Fanonov politični program je odgovor na to, da rasizem ni stvar individualnih predsodkov in da ne more biti razrešen s preprosto zahtevo po razumevanju sočloveka. Individualna interakcija ima pač svoje meje – to pa so meje, ki jih Zelena knjiga nikoli ne začrta na zadovoljiv način.

Neka meja v filmskem svetu Zelene knjige vsekakor obstaja, in sicer med ameriškim Jugom, kjer je rasna segregacija uzakonjena, in ameriškim Severom, kjer so črnci in belci zares enakopravni. Imamo torej opozicijo med krajem, na katerem ima rasizem globlji strukturni temelj, in krajem, na katerem naj tega temelja ne bi več bilo. Dr. Don Shirley najame severnjaškega belca Tonyja Vallelongo, da bi ga pospremil kot voznik in varnostnik na nevarni dvomesečni koncertni turneji po ameriškem Jugu. V sklopu tega potovanja nam je predstavljena tista Zelena knjiga, po kateri je Farrelly poimenoval film – koristila naj bi črncem, ki si drznejo potovati po deželi segregacijskih zakonov Jim Crow, saj vsebuje seznam črncem prijaznih prenočišč in okrepčevalnic.

Očitno je to, da Farrelly res ni razumel vodiča Zelena knjiga, ki ga je med letoma 1936 in 1966 pisal in izdajal črnski newyorčan Victor Hugo Green. Ta je namreč popisoval segregacijo celotnih ZDA, ne le ameriškega Juga. Prva izdaja Zelene knjige je bila celo namenjena izključno newyorški regiji, v kateri segregacija sicer ni bila uzakonjena, a je vsekakor predstavljala del vsakdanjega življenja – to se ni spremenilo niti leta 1962, ko so se odvijali dogodki iz Farrellyjevega filma. Tisti, ki so seznanjeni z zgodovino ameriške segregacije, bodo zato presenečeni nad filmskim prikazom severnjaka Tonyja Vellelonge, ki mu je koncept vodiča Zelena knjiga pred usodnim srečanjem s Shirleyjem baje povsem neznan.

Film Zelena knjiga je v osnovi zgodba o Tonyjevem srečanju z Greenovim vodičem in Južno segregacijo, ki ga – ob pogledu na krivično situacijo črnskega genija – pripelje do opustitve individualnih predsodkov. Sporočilo filma lahko formuliramo v obliki vprašanja, ki se glasi: »Zakaj se pač ne bi razumeli kot posamezniki in kot ljudje?« To sporočilo povsem spregleda ekonomske interese, zaradi katerih je rasizem ostajal in še vedno ostaja – onkraj zakonov Jim Crow – pomemben del ameriške realnosti. Film se zaključi z božično večerjo, na kateri sta – v osladnem objemu liberalnega upanja – zaceljeni tako rana med belci in črnci kot tudi med delavci in buržuji. Po smrti politike ostane samo še Človek.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness