V sproščenem času konca sedemdesetih, ko ameriška družba še ne ve, da bo kmalu umrl pank in da bo kmalu na oblast prišel Reagan, na parkirišču ene izmed trgovin v južni Kaliforniji zagori Ford Galaxy. Njegova lastnica Dorothea ga s svojim sinom Jamiejem opazuje skozi okno trgovine, hkrati pa počasi opaža, da vzgoji petnajstletnika vendarle ne bo kos povsem sama.

Ob vprašanju, ali za vzgojo fanta potrebuješ moškega, pa lanski ameriški neodvisni hit Ženske 20. stoletja naslovu primerno ubere obratno, feministično smer – Dorothea se na pomoč obrne k dvema mladima dekletoma. Pri tem vsaka izmed njiju deluje zelo uporniško samosvoje in hkrati – ali pa ravno s tem – tudi kot tipičen produkt svojega časa. Tako je zgodba o odraščanju fanta pravzaprav zgodba o ženskah, vsaj toliko kot je zgodba o ženskah, pa je tudi zgodba o določenem času in kraju. Je razkrivanje intime specifične ameriške razširjene družine in je hkrati ohlapno, neobvezno zajemanje nekega zeitgeista. Je torej Lepota po ameriško in so Ameriški grafiti.

K odsevanju družbenega pa režiser Mike Mills vseskozi vseeno pristopa skozi majhne zgodbe štirih ali petih posameznikov, k čemer pripomore že sama kamera, ki tudi v skupinskih kadrih ostale ljudi vztrajno potiska v boké in vselej hitro tudi izven kadra. Pri tem je osvežujoče težko ugotoviti, kateremu izmed glavnih likov v filmu sploh pripada osrednje mesto, njihov vsakdan pa nepovratno definirajo prav stiki z bližnjimi.

Dorothea je za svoja leta presenetljivo svobodnjaška in Jamieja na primer včasih podpira tudi pri špricanju šole, hipi poglede pa v njej le še utrjujeta njena podnajemnika William in predvsem mlada Abbie. Slednja k vzgoji Jamieja pripomore s svojo zasanjano potopljenostjo v feminizem, pank in fotografijo, kot neke vrste protiutež pa ji služi od Jamieja le dve leti starejša Julie. Ta je bolj prizemljena in praktična, Jamieja pa uvaja v svet bolj vsakdanjih zadev, na primer kajenja in spolnosti, pa čeprav le posredno. Medtem ko je na Abbie David Bowie v filmu Mož, ki je padel na Zemljo, pustil takšen vtis, da si je lase pobarvala rdeče, Julie Leta nad kukavičjim gnezdom niti ni videla v celoti, ker je med gledanjem nekoč pač dobila prvo menstruacijo.

A čeprav ob treh ženskah Jamie ni najbolj zanimiv, pameten ali zabaven lik, je kljub temu ključen in postavljen v središče zgodbe. Nikoli se ne vzpostavi kot zares aktiven agens dogajanja, ampak funkcionira predvsem kot neksus vseh ostalih osebnosti in zgodb, predvsem ženskih. Te so v tipičnem slogu sodobnega ameriškega neodvisnega filma dovolj ekscentrične, da v gledalcu vzbudijo zanimanje, hkrati pa tokrat delujejo izrazito realistično in osvežujoče znano, podobno kot morda v predlanskem indie hitu o odraščanju v pisanem času sedemdesetih, filmu Dnevnik najstnice.

In kljub temu da torej film Ženske 20. stoletja deluje kot zgodba o odraščanju, je bolj zgodba o vzgoji sami in o negotovih ljudeh ter časih, ki vzgajajo. Sliko o slednjih pa poleg pogostih popkulturnih referenc, arhivskih izsekov in tipične pastelne kostumografije film ustvarja tudi s pomočjo nekaterih manj konvencionalnih prijemov. Ritem pripovedi s svojim premikanjem občasno narekuje kamera, to pa še toliko bolj do izraza pride v hipnotičnih metatekstualnih trenutkih, ko prej zmedeni liki postanejo vsevedni pripovedovalci in, denimo, razlagajo, kako se jim bo godilo, ko bo filma konec. Predvsem v takšnih delih film postane resnejši in obtežen še z nekaterimi bolj depresivnimi temami, a tudi pri tem ohranja svoj smisel za humor in občasno zaradi tega izpade kar preveč neresno-površinski.

Tudi primerov, ko liki komentirajo ali napovedujejo filmsko dogajanje in svoje usode, smo sicer že vajeni in še Kevin Spacey je, denimo v omenjenem Lepota po ameriško, že v uvodu napovedal, da bo kmalu mrtev. V danes recenziranem filmu pa ti vložki funkcionirajo predvsem zato, ker premeteno služijo hitri vzpostavitvi čustvene kontinuitete od barvitih sedemdesetih v bolj negotove čase. In če smo rekli, da je Ženske 20. stoletja film o odraščanju, vzgoji in ženskah, je v svojem bistvu morda predvsem film o minevanju. O minevanju otroštva, zaljubljenosti, zakona, sedemdesetih, dvajsetega stoletja. Četudi se skozi film zdi, da so usode osrednjih likov nepovratno prepletene, proti koncu vendarle postane jasno, da se lahko hitro tudi razpletejo, za to pa niti niso potrebni posebni dramatični zasuki.

Film, kot je Ženske 20. stoletja, tako ne potrebuje ostrega uvoda ali zaključka in pri imitaciji življenja uspe ravno zato, ker nima jasne tematske usmeritve in je lahko pri pripovedovanju povsem ohlapen, eliptičen in navidez brezciljen. Podobno je svoje medgeneracijske in ljubezenske odnose neobvezno razkrival že Millsov prejšnji uspeh, prav tako delno avtobiografski, zabaven in ganljiv film Začetniki. Ta je že vseboval nekatere tu videne montažne prijeme in se je na čustveni ravni morda gledalca dotaknil še močneje, a gre film Ženske 20. stoletja namenoma malce bolj v smer družbenega komentarja, pri tem pa intimo ohranja z iskrivimi dialogi. Z njimi se Mills utrjuje na mestu enega pronicljivejših sodobnih ameriških scenaristov, še dlje pa bo segel, ko bo pogovore malce bolj nadgrajeval tudi z režijo in bo znal torej besede bolj podčrtati tudi s samimi načini snemanja.

Na srečo tokrat scenarij v celoti uspešno izkoristi igralska ekipa, v kateri izstopa prevečkrat spregledana Annette Bening, Greto Gerwig in Elle Fanning pa je osvežujoče spremljati v malce stranskih vlogah, v katerih potrdita svoji mesti kot sedanja in prihodnja kraljična ameriške indie scene. Kljub sorazmerno zvezdniški zasedbi je namreč 20th Century Women s svojim prevpraševanjem filmskih kodov ravno prav antihollywoodski, da ne doseže širše distribucije, po drugi strani pa niti ne skuša biti preveč umetniški in nedostopen. Je torej v pravi meri pameten in zabaven. Je upor in je sprostitev. Ali kot bi rekla Abbie: je Black Flag in je Talking Heads.