Nesrečnik, ki se redno izpostavlja mainstreamu ameriškega filma, naj bo to brezkončna poplava superherojskih blockbusterjev ali pa vsakoletni nabor spoštljivih, »oskarjevskih« dram, precej težko spregleda politični zanos sodobnega Hollywooda. Ta je v zadnjih nekaj desetletjih našel dobičkonosno moralno poslanstvo v propagiranju identitetne inkluzivnosti znotraj zmagovitega kapitalističnega sistema. Kljub opustitvi izrecnega antikomunizma hollywoodski filmi praviloma niso naklonjeni ostremu, eksplicitnemu antikapitalizmu, vsaj ne takemu, ki bi zahteval celostno preseganje kapitalistične produkcije. Leta 2018 pa je markantni, a v slovenskem prostoru spregledani komediji Sorry to Bother You čudežno uspelo prekoračiti hollywoodski liberalizem, in to na precej radikalen način.

Sorry to Bother You je prvi celovečerni film ameriškega režiserja Bootsa Rileyja, ki s svojo nebrzdano prokomunistično glasbo že od zgodnjih devetdesetih vzbuja zanimanje levičarjev. Riley namreč pripada hip hop skupini The Coup, s katero je proizvedel revolucionarno nabite komade, kot so 5 Million Ways to Kill a C.E.O., Kill My Landlord in The Guillotine – zadnji izmed naštetih je del albuma, ki je nastal na podlagi prvega osnutka Rileyjevega filmskega scenarija in tudi nosi isto ime kot film. Sorry to Bother You je vljuden, a po svoje grozeč naslov, s katerim skupina The Coup opozarja kapitaliste, da bodo slišali nekaj, kar jim ne bo ustrezalo, nekaj eksplicitno revolucionarnega, nekaj brezsramno komunističnega.

Pri Rileyjevem filmu, ki ga lahko koncizno opredelimo kot satirični prikaz sodobnega kapitalizma, ima naslov še dodaten, izrazito nerevolucionaren pomen. Vezan je na absurd kapitalističnega vsakdana in napotuje predvsem na nehvaležno, vsiljivo prakso telemarketinga – telefonski prodajalec se ob začetku klica praviloma opraviči klicanemu za to, da prekinja njegov dan ali zapravlja njegov čas. Če klicani pristane na pogovor, je deležen bolj ali manj zavajajočega oglaševanja blaga ali storitev, ki mu najverjetneje ne bodo prinesle obljubljenega zadovoljstva. Slabo plačani telefonski prodajalec je primoran izrabljati ljudi za profit nadrejenih, saj je od tega konec koncev odvisno njegovo osnovno preživljanje.

Telemarketing je kot tip izrabljanja sočloveka za finančno povračilo eden izmed glavnih elementov Rileyjeve satire. Služi kot nekakšen poslovni mikrokozmos, ki reflektira širšo surovost kapitalizma. Jedrnato povzema neprizanesljivo tekmo, v kateri je posameznik primoran zapostavljati dobrobit drugega – le na tak način si lahko zagotovi varno preživetje ali pa se celo povzpne višje v ekonomski hierarhiji. Film Sorry to Bother You med drugim preizprašuje smiselnost individualnega uspeha v sistemu, ki od posameznika redno zahteva odrekanje bazičnemu sočutju in moralni integriteti.

Želja po individualnem uspehu znotraj kapitalizma je v glavnem problematizirana skozi osrednji lik filma – to je Cassius Green [cash is green], črnski milenijec, ki s partnerko Detroit živi v garaži svojega obubožanega strica Sergia. Zaradi finančnih stisk se zaposli kot telefonski prodajalec pri podjetju RegalView, ki svojim najbolj produktivnim delavcem obljublja napredovanje v dobro plačani rang tako imenovanih power callerjev. Ti svoje delo opravljajo v višjem nadstropju, do katerega je možno priti le s posebej zavarovanim zlatim dvigalom. Gre za precej posrečeno upodobitev ameriških sanj, iluzornega prepričanja o možnosti vzpona od najnižje revščine do najvišjega bogastva le z vztrajnostjo in trdim delom.

Ameriške sanje so zastopane tudi v načinu govorjenja, ki ga je Cassius primoran prevzeti, zato da lahko postane uspešen prodajalec. Ta način govorjenja je eksplicitno imenovan belski glas, s čimer pa ni mišljeno izražanje dejanskih belcev. Gre prej za glas nekakšne idealizirane belske figure, ki daje vtis skoraj nečloveško popolnega obstoja in zato zveni povsem zadovoljno in lahkotno, brez vsakršnih skrbi, razočaranj ali obžalovanj. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno personifikacijo utopičnega jedra ameriških sanj, za tisto, kar si ljudje želijo postati znotraj potrošniške družbe. Ko Cassius s svojim belskim glasom prodaja razne izdelke, ne prodaja le golega blaga, temveč upanje o pristnem zadovoljstvu, paradoksno upanje, da bo potrošništvo morda prineslo odrešenje od vsakdanjih, kapitalističnih tegob.

Cassiusovo prevzemanje belskega glasu je seveda tesno povezano z Rileyjevo kritiko ameriškega kapitalizma kot rasističnega sistema. Črnski glas ne more nastopati v vabljivi, idealizirani obliki, saj je »črnskost« kot taka pretesno povezana z eksploatacijo, revščino in razčlovečenjem. Preprosto rečeno, črnec je tisti, ki je večinoma bil najbolj odtujen od meritokratskega ideala ameriških sanj – rasistično pogojena beda se ga v dolgi zgodovini kapitalističnega razvoja drži vseskozi, od kolonialnega suženjstva do profitnega zaporniškega sistema današnjih Združenih držav.

Čeprav se Riley v Sorry to Bother You večkrat dotakne rasne problematike, pa nikoli ne zapade v identitetno politiko. Film vseskozi poudarja delavsko solidarnost, za kapitalizem nevarno poenotenje izkoriščanih, ki presega tako rasne kot tudi spolne razlike. Že v prvem dejanju smo priča vzpostavitvi sindikata delavcev RegalViewa pod vodstvom zgovorno imenovanega Squeeza – ta si z organizacijo delavskega štrajka prizadeva iztisniti višje plače iz Regalviewovega menedžmenta.

K menedžmentu Regalviewa pripada venomer nasmejana Diana DeBauchery, ki delavcem zagotavlja, da med njimi in menedžmentom ni pravih razlik, da so vsi skupaj ena velika skupina in podobno. To je razširjena ideološka strategija, njen namen pa je zakriti protislovje med interesi delavstva in interesi kapitala. Riley v filmu uprizori več takšnih ideoloških potez, zaradi katerih tako delavci kot tudi kapitalisti lažje sprejemajo dinamiko izkoriščanja. Najbolj pretiran primer ideološke mistifikacije uzremo v srhljivo amoralnem liku Steva Lifta, ustanovitelja podjetja WorryFree, ki revnim, zadolženim in brezposelnim ponuja doživljenjske delovne pogodbe – zaposleni v osnovi postanejo del suženjske delovne sile v zameno za kar se da ceneno prenočišče in prehrano. Na obtožbe o sužnjelastništvu Lift ogorčeno odgovori, da gre za svobodno podpisano pogodbo in da zatorej to ne more biti suženjstvo.

Skozi večino filma sledimo problematičnemu vzponu Cassiusa Greena od običajnega telemarketinga vse do vpetosti v Liftovo sužnjelastniško poslovanje. Prodajni uspeh, ki ga Cassius doseže z belskim glasom, ga nepričakovano popelje do višjega nadstropja v RegalViewovi stavbi – pridruži se privilegiranim power callerjem, za katere se izkaže, da trgujejo z WorryFreejevimi sužnji. Gre torej za finančni vzpon, ki obenem implicira skoraj popoln moralni propad. Cassiusova izguba samega sebe je poudarjena s tem, da belski glas postane vedno bolj integralen del njegove identitete – lahkotnost tega glasu se nenazadnje izkaže za lahkotnost amoralnosti, za lahkotnost človeka, ki je za dobiček pripravljen narediti prav vse.

Cassiusova samoizguba je na srečo le začasna. Sorry to Bother You se konča na relativno optimističen način: soočeni smo z upanjem na temeljne spremembe, celo po nasilni odpravi buržoazije. V zadnjem prizoru filma uzremo Cassiusa kot razčlovečeno, a revolucionarno figuro, ki je oprana tako želje po finančnem uspehu znotraj kapitalizma kot tudi želje po sindikalističnem pogajanju s kapitalisti. Res težko si je zamisliti bolj komunističen konec.