Zgodbo vsi poznamo: Upokojen profesionalni ubijalec ljudi živi srečno družinsko življenje, a senca nasilja pride za njim, zato s spretnostjo, ki bi mu jo zavidal marsikateri superjunak, pobije med nekaj deset in nekaj sto zlobnih ruskih mafijašev. Klinac od fabule torej, ki pa je zadnje čase – žal – vse bolj pogosto uporabljana v Hollywoodu. Občasno pa je na tej zgodbi vendarle sproduciran kak film, ki ga niti ni tako zelo mučno gledati – tak primer je Cronenbergova Senca preteklosti (čeprav je res, da v njej še ni Rusov … Užitke, ki jih obljublja vzhodna mafijska masakraža, je odkril šele v svojem naslednjem filmu).

Konec lanskega leta sta skoraj istočasno izšla najmanj dva filma, bazirana na tej brezvezni fabuli. Eden izmed njiju je John Wick - tema današnjega Kinobara -; sodi v omenjeno kategorijo filmov, ki jih je pravzaprav precej zabavno pogledati. Drugi je The Equalizer oziroma Pravičnik, ki se ga, tudi če ste ga slučajno videli, najbrž ne spomnite več ali pa vam je ostal v spominu zgolj kot eksemplaren primer filma, za katerega je škoda pol toliko časa, kolikor traja. Medtem ko nam je prvi kljub temu, da je v domače kinodvorane zašel že na začetku leta, ostal v takšnem spominu, da mu moramo nameniti nekaj besed.

To, da je John Wick film, ki ostane v spominu kot povsem prijetno doživetje, je pravzaprav precej bolj presenetljivo od zgodbe, na kateri bazira in ki je, spoiler alert, brez enega samega spodobnega preobrata. Gre namreč za prvi film dveh profesionalnih kaskaderjev Chada Stahelskega in Davida Leitcha, ki sta se v mladosti pretepala, namesto da bi hodila na AGRFT in se učila,kako se dela filme. Morda je zgolj začetniška sreča, ampak treba se je vprašati, kaj ta film kljub vsem pričakovanjem naredi za semi-dober.

Še težje vprašanje pa je, zakaj je to prvi od vseh teh filmov o manekenskem zahodnjaku – v tem primeru ga igra Keanu Reeves –, ki kot za šalo vsepovprek masakrira naše slovanske brate, v katerem sem simpatiziral z manekenskim zahodnjakom, ne pa z badass Slovani. Odgovor, da je to zato, ker je glavni negativec od teh Slovanov tokrat Alfie Allen, ki je svoj neverjetni talent za biti zmasakriran v moralno zadovoljstvo gledalcev dokazal že v Game of Thrones (tokrat mu vsaj ne odrežejo tiča), je preveč preprost. 

Torej: kar Johna Wicka po mojem mnenju dela za boljši film od ostalih zanič akcij z isto fabulo, je tole: John Wick najprej srečno živi s svojo ženo, nato pa je, proti vsem pravilom, ne ubijejo zlobni mafijaši. Ne, žena umre povsem brez pravega razloga zaradi neke popolnoma nespektakularne bolezni. Na pogrebu se John sprašuje, zakaj je umrla, in star kolega iz časov, ko je bil še poklicni morilec, mu pove, da življenje pač nima nobenega smisla.

Kmalu po njeni smrti hočejo zlobni Rusi od njega kupiti avto. John jim odvrne, da ni naprodaj, a Rusi vztrajajo, da ima vse svojo ceno. To je sicer res, a v sovjetski mentaliteti vzgojeni Rusi ne vedo, da mora biti na liberalnem zahodu menjalno razmerje sklenjeno prostovoljno; zato pretepejo Johna, mu ukradejo avto in ubijejo njegovega kužka. Ampak vse ima svojo ceno – zdaj so, hočeš nočeš, z Johnom Wickom v pogodbenem razmerju, ki določa, da je cena za krajo avta in grdo ravnanje z živalmi smrt. Pa ne le ena smrt. V uri in pol filma John ubije 77 ljudi.

Kar Johna razlikuje od Rusov, pa ni le spretnejše ravnanje z nožem in pištolo, temveč predvsem drugačen način osmišljevanja dogajanja. Na prvi pogled bi lahko trdili, da Johnov svet osmišljuje maščevanje, a stvar je bolj zapletena. Prijateljev nauk, da življenje nima nobenega globljega smisla, si je vzel k srcu in vse, kar mu daje smisel, so kratkotrajna pogodbena razmerja. Vse ima svojo ceno in cena, ki mu jo morajo Rusi plačati, ga zavezuje nad vsem drugim. Nihče namreč ne bi zaradi maščevanja psa pobil na desetine ljudi, zaradi pogodbe pa je marsikdo storil že hujše stvari.

Proti Johnu so ruski mafijci popoln anahronizem. Ko oče mafijske družine zve, da je njegov sin Johnu ukradel avto in ubil psa, mu je popolnoma jasna cena, ki jo bo moral za to plačati. Vendar pa na to ne zmore gledati kot na golo pogodbeno razmerje tako kot John. Ker kot zaostal vzhodnjak še zmeraj misli, da življenje ima nek globlji smisel, se, da bi lahko prenesel neogibno sinovo smrt, zateče k najprimitivnejšim mehanizmom osmišljanja – mitologiji: prepevati si začne folklorno rusko pesem o tem, kako otroke, ki se grdo obnašajo, odnese Jaga baba.

Menim, da je prav sopostavitev dveh modelov osmišljanja - sodobnega in anahronističnega - to, kar daje med vsem tem pobijanjem slutiti nekaj globine.

Čeprav, priznati je treba, da je tudi vse to pobijanje speljano v elegantni koreografiji, pri čemer je večji del filma posnet v intenzivnih neonskih barvah, kar daje priokus tako Blade runnerja kot Springbreakersov. John Wick tako tudi brez nepotrebnega kvaziintelektualiziranja, ki ste mu bili pravkar priča, nudi dovolj dobro in estetsko precej dodelano akcijsko kratkočasje, da si je v kratkem času prislužil bazo privržencev in zagotovil sredstva za snemanje nadaljevanja.